Če vprašate mene, je daleč najbolj grozna stvar, ki se ti zgodi, ko se ti rodi otrok s posebnimi potrebami to, da si naenkrat na milost in nemilost prepuščen strokovnjakom in »strokovnjakom« ter da avtomatsko padeš v sistem, ki te na vsak način želi posrkati vase. In potem porabiš ogromno energije za to, da bežiš [ ... ]

Zadnjič me je neki zelo vpliven ljubljanski gospod želel prepričati, da je popolnoma vseeno, v katero osnovno šolo hodi otrok. Do dialoga, ki me je, priznam, malo spravil ob živce, ker sem v tej igri igrala vlogo mame, ki se bori za pravico svojega otroka do šolanja v redni osnovni šoli, ta vloga pa te [ ... ]

Prisegam na življenje v sedanjosti, na to, da znaš živeti in uživati zdaj in tukaj pa da se ne zanašaš preveč na prihodnost, ker zna biti sila nepredvidljiva. A vendar sem  od takrat, ko smo dobili Hano, skoraj vedno korak pred njo. Moje misli so kar naprej usmerjene v čas, ki bo šele prišel in [ ... ]

Velikokrat se sprašujem, kakšna mama bi bila, če bi bila Hana čisto običajna deklica. To niso vprašanja v stilu, ali bi bila boljša ali slabša mama pa ali bi bila srečnejša in ali bi znala tako zelo ceniti drobne stvari, kot jih znam ceniti danes. Skoraj vedno gre za eno samo preprosto vprašanje: Ali bi [ ... ]

Ljudje me pogosto sprašujejo, kako zmorem. Vlagati toliko energije v svojega otroka, namreč. Vprašanje je zgrešeno že v osnovi, ker bi se moralo glasiti v dvojini. Potem ni pravo tudi zato, ker se mam tega preprosto ne sprašuje. Ko se namreč znajdeš v taki situaciji, nič kaj dosti ne razmišljaš, ampak samo delaš. Raziskuješ, iščeš [ ... ]

»Branka, prosim vas, samo ne postanite trpeča slovenska mati,« mi je enkrat na začetku rekla Manca Košir. Seveda je kot vedno prekipevala od energije, zaradi česar mi je bila po svoje vedno ljuba, in nasproti mi je prihitela, kot bi jadrala na belem oblačku, da je vse kar frčalo za njo. Besede so kar vrele [ ... ]

»Staršem vedno čestitam, ker so dobili otroka,« mi je nekoč pripovedovala strokovnjakinja, ki se tako rekoč vsak dan srečuje z otroki s posebnimi potrebami. »Tudi če se porod ni končal tako, kot so pričakovali, in tudi če otrok ni čisto tak, kot so si želeli, jim ob prvem stiku vedno najprej čestitam.«
Menda se najpogosteje odzovejo [ ... ]

»Poglej kakšen lep ptiček,« tulim, kadar se mi kakšen pernati lepotec prikaže v vidnem polju.
»Kje, mami? Ne vidim,« najpogosteje odgovori moja hči. Pogled sicer uperi v smer, ki jo nakazuje moj kazalec, ker pač ve, da to pričakujem od nje, drevo zgolj površno ošine s pogledom in pribije, da nikjer ne vidi nobenega ptiča.
Ta njena [ ... ]

Tokrat za začetek zgodba. O Italiji. In o Nizozemski. Ter o tem, v čem se ti dve deželi razlikujeta. In zakaj upajo raziskovati samo nekateri.
Ko pričakuješ otroka, je to tako, kot načrtovanje potovanja – v Italijo. Kupiš si množico vodičev, delaš čudovite načrte. Kolosej, Michelangelov David, gondole v Benetkah. Morda se celo naučiš nekaj italijanskih [ ... ]

Iskanje ljudi, ki znajo v otroku prepoznati potencial in ne vidijo zgolj diagnoze in vseh težav, ki jih ta prinaša s seboj, je hudičevo težko delo, ker te že od začetka vsi opozarjajo na to, česa vse tvoj otrok ne zmore.
Dojenje v porodnišnici je na primer lahko videti tudi takole.
Medicinska sestra: »Gospa, nima smisla, da [ ... ]