Zadnje čase se rada igram turistko. Na tržnici si kupim kakšno sadje ali piškote pa sedem na eno od klopic na Tromostovju med Japonce in Angleže. In potem opazujem. Gledam tiste, ki hitijo mimo. Včasih si kaj zapišem v beležko, ki jo imam, odkar sem se lotila tega pisanja, vedno s seboj.
Ali pa vzamem fotoaparat [ ... ]

Mislim, da je bil kakšen mesec po tem, ko sem prišla iz porodnišnice, ko mi je mož rekel, da moram zvečer nujno s kakšno prijateljico na pijačo. Ugovarjala sem, da za to ni nobene potrebe, ker se imam tudi brez tega fino, čeprav sem takrat na začetku sem in tja še zašla na kakšno spletno [ ... ]

V torek, tridesetega junija, je šla Hana zadnjič v vrtec. Preden se je napravljena v rdečo oblekico še zadnjič odpravila na pot, sem jo fotografirala pred vrati. Skoraj natančno tako, kot sem jo ovekovečila takrat, ko se je kot triletnica prvič odpravila v neznano. Kako je zrasel ta moj otrok, mi je šlo skozi možgane, [ ... ]

Danes, pri skoraj štiridesetih, razumem. Da nekaterih stvari preprosto ne moreš razumeti, dokler se sam ne soočiš z njimi. Lahko ti stokrat razložijo, pa ne boš sposoben prestopiti nevidne meje, ki te loči od tistega s problemom. Ja, šele danes razumem, kaj nam je hotela povedati Vesna Godina na faksu, ko je stala pred tablo, [ ... ]