6. Hanina učna ura: Zakaj menim, da nisem trpeča slovenska mati
12. maj, 2009 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna»Branka, prosim vas, samo ne postanite trpeča slovenska mati,« mi je enkrat na začetku rekla Manca Košir. Seveda je kot vedno prekipevala od energije, zaradi česar mi je bila po svoje vedno ljuba, in nasproti mi je prihitela, kot bi jadrala na belem oblačku, da je vse kar frčalo za njo. Besede so kar vrele iz nje in prav nič ji ni bilo zoprno, da mora ogovoriti mamo, ki ima v vozičku malo drugačnega dojenčka in še sestavlja delčke v nekaj, kar naj bi nekoč postalo slika.
Takrat mi sicer ni bilo jasno, kaj točno je mislila s tistim pridevnikom trpeča, in mogoče tega še celo danes ne razumem čisto dobro, je pa bilo v času, ko so bili skoraj vsi okoli nas v rahli zadregi, kako naj se lotijo komuniciranja z našo družino, fino srečati nekoga brez zavor.
V zvezi z njo mi je ostal v prijetnem spominu tudi intervju izpred veliko let, v katerem sva med drugim govorili o starosti. Komaj čakam, da bom stara, mi je govorila, ker je starost nekaj lepega. Res je, če si zdrav, sem oporekala, in ji skušala dopovedati, da najbrž ni prav nič fajn, če te izmaliči revmatizem ali kakšna druga nadloga, da si bolj mrtev kot živ, in da se je v tovrstnih situacijah najbrž težko veseliti starosti.
Ampak jaz bi se kljub revmatizmu veselila starosti, je bila neomajna. Našla bi si sposobnostim in stanju primerne cilje. Še danes se je spomnim, kako živo mi je razlagala, da bi si priredila mini olimpijado, da bi recimo vsak dan trenirala obešanje perila. Potem pa bi merila, koliko časa kakšen dan potrebuje za to, da obesi srajco.
Moram reči, da se mi je zdel njen optimizem pretiran, ampak dlje od tu nisem šla, ker, kdo pa se pri tridesetih resno ukvarja z razmišljanjem o starosti. Sem se pa po Haninem rojstvu večkrat spomnila na ta pogovor in danes, ko vem, da si je treba postavljati visoke cilje tudi v na videz najbolj groznih situacijah, se sprašujem, če bi se ta ženska takrat, ko bi se znašla iz oči v oči z usodo, z boleznijo ali kakšno drugo zoprnijo, res vedla tako optimistično. Med teorijo in prakso je pogosto namreč velik razkorak. Ali pri tej skrajno pozitivno naravnani ženski torej obstaja nevarnost, da bi postala trpeča slovenska mati?
Ker še danes ne vem, kaj naj bi ta besedna zveza pomenila, torej tudi ne vem, ali sodim v omenjeno kategorijo. Dejstvo je, da sem službo obesila na klin in šla med svobodnjake. Nekaj zato, da sem lahko uresničila najino vizijo vzgoje otroka s posebnimi potrebami. V veliko večji meri pa zato, ker sem dobila moč za nove izzive. Leta in leta sem sanjala o tem, da bi šla na svoje, a nikoli zbrala dovolj poguma. Socialna varnost, pač.
In takrat, ko bi varnost po logiki najbolj potrebovala, si je nisem več želela. Hecno, a v kristusovih letih in z otrokom z ne prav prijazno diagnozo sem začela vse graditi znova. Seveda moram na tem mestu dodati, da sem si to lahko privoščila, ker ta drugi, ki sestavlja najino zakonsko skupnost, prinese domov toliko, da mi ni treba trepetati, kaj bomo jutri dali v usta. Svobodnjaški kruh je namreč težko zaslužiti.
Če grem naprej po svoji poporodni poti in se pri tem držim pridevnika trpeč, pridem do ugotovitve, da nič več toliko ne zahajam na prireditve, kot sem nekoč – to bi namreč površnega opazovalca znalo navesti na misel, da čepim doma in se posvečam zgolj možu in otroku. Seveda imata s tem neposredno zvezo, a zgolj zato, ker smo radi skupaj in ker sta me spremenila kot osebnost in me naredila bolj odgovorno. Pri tem, da se mi ne ljubi več gledati te neznanske površnosti in plitkosti, ki vladata na sceni, pa ima najbrž res prste vmes Downov sindrom – pokazal mi je namreč, kaj je v življenju resnično pomembno.
Trezno torej ugotavljam, da v življenju niti malo ne trpim, da ne objokujem svoje usode, da vse zoprnije, ki mi prekrižajo pot, jemljem kot učno dobo, da se prav nič ne pomilujem, ker moram svojemu otroku izboriti prenekatero stvar, ki je za druge samoumevna, in da se imam fajn. Skrivnost je namreč v tem, kako gledaš na vse skupaj.
In, verjemite, od znotraj so stvari videti drugače.
Sorodni članki:
Vir: Jana