Zadnjič me je neki zelo vpliven ljubljanski gospod želel prepričati, da je popolnoma vseeno, v katero osnovno šolo hodi otrok. Do dialoga, ki me je, priznam, malo spravil ob živce, ker sem v tej igri igrala vlogo mame, ki se bori za pravico svojega otroka do šolanja v redni osnovni šoli, ta vloga pa te že na začetku postavi v podrejen položaj, je prišlo zato, ker sem vztrajala, da to ni res. Ja, pa je, je trmaril on, in še, da na koncu itak vsi naredijo osnovno šolo, se šolajo naprej in gredo v službo.

Najraje bi mu zabrusila, da me zanima, če bi on svoja vnuka vpisal na katero od tistih šol, ki imajo status slabe šole, a sem bila raje tiho, ker sem se v teh zadnjih šestih letih naučila tudi to, da ti včasih pridejo prav tudi ljudje, za katere si niti v sanjah nisi mislil, da jih boš potreboval.

Sploh se nisem trudila, da bi mu razložila, da res ni vseeno, kdo dela s tvojim otrokom in da sem v minulih letih to ničkolikokrat preverila. Sem vedela, da bi bilo zaman. Lekcijo o tem, da je treba biti pozoren, komu zaupaš svojega otroka, sem namreč dobila že zelo hitro po Haninem rojstvu.

Ko rodiš otroka s posebnimi potrebami, si poleg običajnega pediatra prislužiš še razvojnega. On je tisti, ki naj bi te usmerjal in ti povedal, kaj potrebuje tvoj otrok ter ti pomagal najti strokovnjake, skratka, to je človek, ki zelo pomembno vpliva na tvoje in otrokovo življenje.

Nam je usoda hvala bogu pripeljala na pot zdravnico s posluhom. Ko sem namreč raziskovala, kdo bo naš razvojni pediater, se je zgodba vedno znova končala že na začetku. Lahko pridete, ampak potem imate vse strokovnjake pri nas, se je glasilo sporočilo.

Jaz hočem za svojega otroka samo najboljše, sem vztrajala. Oni pa tudi, češ da so vsi njihovi zaposlenini dobri. Garancije, da so najboljši, mi seveda ni mogel dati nihče.

Moja raziskava terena je pokazala, da najboljša fizioterapevtka dela na Pediatrični kliniki. A nas večina razvojnih pediatrov ne bi spustila k njej. Preklicala sem kar nekaj ambulant v Ljubljani in na koncu pristala v Šiški. »A najboljše hočete?« je rekla zdravnica, »kako pa veste, kdo je najboljši?«

»Ker sem temeljito raziskala teren,« sem ji govorila v strahu, da nas bo odslovila. Pa nas ni.

Da smo se odločili prav, se je pokazalo že kmalu, ko je šla naša fizioterapevtka na večtedenski seminar v tujino. Težava dobrih je namreč v tem, da si jih povsod želijo.

Izsilila sem drugo, pa mi je še danes žal, ker ne bi bilo nobene škode, tudi če je ne bi nikoli srečali. Ne bom pozabila trenutka, ko sem stopila v njeno ordinacijo – šla sem »parkirat«, ker je nisem mogla gledati pri delu –, ona pa je sedela z mojim otrokom v naročju in ga pestovala. »Meni se zdi, da ima Hana od vsega najraje crkljanje,« je rekla. Jaz pa besna nazaj, da jo pestujemo in ljubkujemo doma in da naj ona dela tisto, za kar je usposobljena in plačana.

Lotila se je dela, a ni bilo velike razlike. Ženska preprosto ni znala. Ni obvladala svojega dela, ni ga opravljala s srcem in ni ji bilo jasno, da je kakšne stvari včasih treba narediti, tudi če niso prav prijetne.

Ne vem, zakaj ljudje tako radi verjamejo, da smo vsi enako dobri. Pač nismo. Tako kot sem jaz boljša novinarka od nekaterih in slabša od kakšnih drugih,  tako obstajajo tudi dobri in slabi zdravniki in drugo medicinsko osebje. Eni so se že »rodili« za ta poklic, drugi ne. Kakšni hodijo v službo, drugi pa zares opravljajo poslanstvo, čeprav se z njim radi hvalijo tudi tisti prvi. Eni se izobražujejo, drugi ne. Eni so sposobni videti gozd, drugim se pogled ustavi že pri prvem drevesu.

Ko prideš k njim z otrokom, kot je Hana, ugotoviš, da se razlikujejo tudi po tem, kaj iščejo. Ali sprašujejo zato, da bi našli tisto, česar otrok ne zna ali ne zmore, ali pa se trudijo iskati njegove pozitivne strani, tisto, kar se je vseeno sposoben naučiti.

In tako kot bi se strokovnjaki morali truditi, da v vsakem otroku najdejo tisto najboljše, tako se moramo mi potruditi, da najdemo najboljše, tiste, ki znajo, hočejo in zmorejo. Ker res niso vsi dobri! Je večkrat preverjeno.

Vir: Jana