»Poglej kakšen lep ptiček,« tulim, kadar se mi kakšen pernati lepotec prikaže v vidnem polju.

»Kje, mami? Ne vidim,« najpogosteje odgovori moja hči. Pogled sicer uperi v smer, ki jo nakazuje moj kazalec, ker pač ve, da to pričakujem od nje, drevo zgolj površno ošine s pogledom in pribije, da nikjer ne vidi nobenega ptiča.

Ta njena površnost potem povzroči, da še bolj zagreto kažem in razlagam, ona pa prav tako zagreto vztraja pri svojem in najin besedno-gibalni dvoboj gre običajno tako daleč, da se vanj vključi še mož.

»Ma, pusti jo,« navadno reče. »Pa kaj njo zanimajo tvoji ptiči pa rožice, kamenčki in pikapolonice. To je pač ne zanima.«

»Seveda je ne zanima,« na to skoraj vedno odgovorim jaz, in potem se začne predavanje o tem, da nam morajo včasih nekatere stvari pač pokazati in nas opozoriti nanje, da se jih zavemo in da potem za vse življenje vemo, da so tukaj, ob nas in z  nami.

Starši smo namreč tisti, ki svojim potomcem pripravljamo popotnico, in kaj bodo vzeli s seboj na pot v življenje, je v veliki meri odvisno od nas. Ali kot je rekla najina učiteljica nemščine, zelo prizemljena gospa, s svojim zdravim pristopom k življenju prava redkost v teh časih brez vrednot: »Otrok je nepopisan list in od vaju je odvisno, kaj bosta napisala nanj.«

Skoraj sedem let je od takrat, ko sva ga dobila, ta njen dragoceni nasvet, in nisva ga pozabila niti za trenutek. Dobila sva ga namreč na začetku naše skupne poti, ko sva še tipala pot pred seboj in so se obrisi najine vzgoje otroka s posebnimi potrebami šele risali na obzorju. Ona pa nama je že takrat brez kančka dvoma sporočila, naj piševa natančno tako zgodbo, kot bi jo pisala, če ne bi bilo tega zoprnega dodatnega kromosoma.

Tako zdaj pišemo. Vsak dan, vsako uro in vsako minuto. In včasih me prime, da bi kaj napisala tudi na kakšen drug list. Zato, ker nekateri starši pač niso dobili tega dobrohotnega nasveta ali pa zgolj mislijo, da v tej dobi računalnikov in druge nepotrebne krame pisanje preprosto ni več potrebno.

Prideva torej s Hano enkrat na balet in priteče k nama punčka, drobna, na pogled prav nežna, in Hana se je silno razveseli, ker je zelo odprte in komunikativne sorte.

»Kako si pa ti grda,« pravi deklica.

A sem prav slišala?

Očitno tudi ona dvomi, kajti odločno še enkrat naznani: »Kako si pa ti grda.« Gleda naravnost v mojega otroka, niti enkrat ne povesi pogleda, tako da je kristalno jasno, da je sporočilo namenjeno nama.

Nemočno stojim, gledam babico te male nevzgojene smrklje in govorim sama s seboj, češ, baba zmešana, a boš kaj rekla, ali pa bom morala jaz vzgajati tvojega otroka.

Kljub temu, da mi adrenalin buta ob žile in bi najraje ponorela, ne rečem nič. Babica pa tudi ne. In tako nekaj mučnih trenutkov v celotni garderobi vlada smrtna tišina. Ki jo nato preseka moja hči s stavkom: »Mami, a ne da nisem grda?«

»Seveda nisi grda,« rečem jaz in malo bi z babico vred najraje zabila v zemljo, »le punčka je zelo nevzgojena.«

Na tej točki sva midve začeli izobraževanje, tisto pisanje, o katerem je takrat pred leti govorila moja zlata Illse, moj kompas, motivator, terapevt in sogovornik v eni osebi.

»Si žalostna zaradi tega, kar ti je rekla punčka?« vrtam v svojo malo Hano.

»Ja, zelo,« pravi ona, čeprav vidim, da je že prebolela.

»Veš, tako so žalostni tudi vsi tisti, ki jim rečeš, da so butasti.« Pridevnik butast je bil pri nas doma namreč nekaj časa sila moderen in pogosto v rabi. Moja hči ga je prinesla iz vrtca in ni znala razložiti, kaj pomeni, se ji je pa zdel sila imeniten in smo bili zato nekaj časa vsi, znani in neznani, butasti.

»In če rečeš oprosti takoj za tem, ko nekomu rečeš, da je butast ali pa ga udariš, je že prepozno. Je že žalosten.«

»Aha,« je rekla in odskakljala. In seveda sem bila pol ure za tem že spet butasta in nič več njena najboljša prijateljica in sva bili skregani in sva lekcijo začeli jemati od začetka.

Kaj se je zgodilo z babico in malo? Po uri sta prišli k nama in babico je zanimalo, če se je njena vnukinja opravičila. Kar tako, sama od sebe? »Ja, sem se,« je rekla mala in trmasto gledala nekam v daljavo. »Ne, pa se ni,« je bila odločna moja hči.

Potem smo stale na hodniku kakšnih pet minut in na koncu je babica z grožnjo nekako uspela izsiliti tisti nesrečni oprosti in mala ga je izrekla tako, da je gledala stran od naju in zato seveda ni bil vreden niti piškavega oreha.

Tako zdaj na listu te majhne, na pogled ljubke deklice manjka pomemben zaznamek. Namreč ta, da vsako dejanje povzroči posledico. Prazen pa ostaja samo zato, ker se nekdo v njeni bližini ne zaveda, kako zelo pomembno je, kaj napišemo na prazen list papirja.

Vir: Jana