Foto: Mateja Jordovič
Šest let je bila zvezda brez obraza. Hana, punčka iz Hanine učne ure. Potem sem na neki točki presodila, da je bilo popisovanja lekcij, ki mi jih je dajala, dovolj. Ali pa sem bila preveč utrujena za pisanje. Ne vem več, kaj točno je bilo, da nas je vse nehala učiti.
Danes [ ... ]
Takoj, ko sem vstopila v cvetličarno, sem jih zagledala. Drobne glavice z rumeno sredico in drobnimi belimi cvetnimi listi. Plaho so ždele v senci vseh tistih imenitnih cvetlic, ki so z velikostjo in barvami naravnost pritegovale poglede. Kot bi s svojo skromnostjo nekako ne sodile na tiste police, se mi je zdelo, in mogoče so [ ... ]
Klasično urarstvo izumira, ugotavlja Jurij Hübscher, šestinštiridesetletnik, zakopan med stare ure bistveno starejšega letnika, kot je on sam. In ker se mu ne zdi prav, da bo ta obrt izginila s seznama obrti, pomembnih tudi za Slovence, in si čez petdeset let naši zanamci zato sploh ne bodo več znali predstavljati, da so nekoč ure, [ ... ]
Nikoli ni bilo niti najmanjšega dvoma, da bo postala fotografinja, portretistka. Ne samo zato, ker je odraščala v fotografskem ateljeju svojega očeta, ampak predvsem zato, ker je znala videti vse tisto, česar se včasih ne da opisati z besedo, se pa da to v tisočinki sekunde nezmotljivo ujeti v objektiv in ovekovečiti na fotografiji.
»Če tega [ ... ]
Postal je športni pedagog, specializiral defektologijo in se zaposlil v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tako kot sodelavci je vsak mesec komaj čakal plačo, ki je v tem času, na začetku delovne poti, pred več kot dvajsetimi leti, znašala osemindvajset tisoč tedanjih dinarjev. Takrat starine v njegovem življenju še niso imele pomembne vloge.
A [ ... ]
Rože so bile najprej domena moških. Andrej Krivošič s prijatelji je pred skoraj dvajsetimi leti Slovencem prodajal cvetje, ki so ga fantje kupovali v Dalmaciji. Nato se je zgodbi priključila še ona, Andreja, neizčrpen vir energije in idej.
Silno si je želela ustvarjati s cvetjem, čeprav za to, tako kot on, ni imela formalne izobrazbe. A [ ... ]
Najprej je mislila, da bo pisateljica. Že od nekdaj je zelo rada pisala in njen dedek Alfonz ji je vcepil ljubezen do lepe besede, poleg tega pa je pisal tako čudovite pesmi, da se je preprosto zdelo, da si bo njegova vnukinja tako kot on služila kruh z besedami. A tako kot on, ki ni [ ... ]
Ljubljana je njeno življenje. Pa čeprav se je rodila v Metliki. In tako kot se je razvijala prestolnica, se spontano levila iz enega obdobja v drugega, tako se je spreminjala tudi ona. Pri petnajstih, ko je prišla v internat za Srednje umetniške šole nasproti pivovarne Union, ni še prav nič kazalo, da se bo v [ ... ]
Šahovske figure starega kontinenta
Najprej so bili bobni. In ko jih ni bilo več, ker jih je njihov lastnik prodal ter tako simbolično končal kariero glasbenika, in ko naj bi kupil nove, se je zgodil šah. Dva glasbenika, oba falirana študenta, eden na farmaciji in drugi na ekonomiji, sta si morala na novo osmisliti življenje.
Kaj bi [ ... ]
Parma, prva picerija na Slovenskem
Leta triinsedemdeset, ko so v podhodu ljubljanskega Maximarketa odprli picerijo Parma, je bil star sedem let. Stanovali so v soseščini in njegova mama je delala v bližini picerije, zato ni bilo za tiste čase prav nič nenavadno, da je z denarjem, ki si ga je pri mami izprosil za kosilo, sedel [ ... ]