Ljudje me pogosto sprašujejo, kako zmorem. Vlagati toliko energije v svojega otroka, namreč. Vprašanje je zgrešeno že v osnovi, ker bi se moralo glasiti v dvojini. Potem ni pravo tudi zato, ker se mam tega preprosto ne sprašuje. Ko se namreč znajdeš v taki situaciji, nič kaj dosti ne razmišljaš, ampak samo delaš. Raziskuješ, iščeš poti, se prilizuješ, izsiljuješ, se veseliš in žalostiš, instinktivno ravnaš tako, kot se ti zdi, da je za tvojega otroka najbolje. Nobene velike filozofije ni, razen osnovne opredelitve o tem, kam sodijo ljudje s posebnimi potrebami: na rob družbe ali med nas, v središče dogajanja.

Vprašanje ni pravo tudi zato, ker poznam samo eno mamo, ki ji celo verjamem, ko pravi, da vsega tega ne bi zmogla in bi otroka dala v dom. Kar bi bilo tudi prav, ker je to bolje, kot pa vse življenje živeti z občutkom, da si se za nekoga žrtvoval. Verjamem pa ji zato, ker že zdaj, ko ima zdravega in izjemno pametnega otroka, sebe vedno postavi v prvi plan.

Vse ostale mame, ki jih poznam, bi po moje ravnale podobno kot jaz. Pljunile bi v roke in začele delat. Seveda ni nujno, da bi si zbrale enako pot kot midva, ker nikjer ne piše, da je naša pot prava, in ker vem, da se nekaterim sploh ne zdi prava in bi nama silno radi prišepnili, da bova enkrat v prihodnosti, ko bo Hana dosegla svoj zenit, razočarana. Sicer pa, kje pa piše, da je razočaranje slabo? A ni to eno tistih čustvenih stanj, ki človeku pomaga rasti? Nujno, pravzaprav, če hočeš dobiti celovit pogled na življenje?

Jaz sicer mislim, da ne bova razočarana, ker se vseskozi zavedava Haninih omejenih sposobnosti. A to še ne pomeni, da sva jo zato, ker zmore manj od vrstnikov in je bilo to, da bo slabša od drugih, jasno že na začetku njene življenjske poti, odložila v kot in si rekla, da nikoli ne bova nič pričakovala od nje, ker tega, kar bi si drznila pričakovati, najverjetneje tako ne bo zmogla narediti.

Ravno nasprotno: vedno sva ji postavljala visoke cilje in ji rekla: Poskusi, če ne bo šlo, ti bomo pomagali.

Ker pa bumerang vedno prileti nazaj, mi zdaj večkrat, ko hočem pri kakšni stvari obupati, hči servira ta znani rek naše družine. Hana je nekatere cilje dosegla prej, druge pozneje, nekaterih morda sploh nikoli ne bo, a saj to ni nič slabega. Nekatere stvari v življenju pač ostanejo nedosežene in nedosegljive. Pri vseh, ne samo pri naši Hani.

In tukaj, ko govorim o tem, kako visoko je treba postavljati cilje, sem spet pri baletu – najbrž zato, ker je ena naših lepših izkušenj. Zame sicer pogosto stresna, ker se je Hana odločila, da bo učiteljica baleta in svoje sošolke neusmiljeno popravlja, če se ji zdi, da ne delajo dobro ali da njihovi copatki niso pravilno obuti ali pa da je kakšna neubogljiva špangica zašla iz začrtane linije. Po vsaki uri živčno čakam učiteljico, preverjam, če je moj otrok držal obljubo in se vzdržal želje po pedagoškem delu ter zavidam vsem tistim mamam, ki svoje otroke preprosto primejo za roko in gredo domov.

Preden smo Hano vpisali v baletno šolo, sva s Petro dolgo govorili o Hani. Bil je to pogovor, ne govorjenje, izmenjavanje vprašanj in odgovorov, torej. Povedala sem ji skoraj vse o svojem otroku, čeprav mi je bilo malo težko in me je bilo strah, da jo bo zaradi tega zavrnila. A je ni. »Želite, da jo damo med isto stare punčke?« me je vprašala. Naj bodo to njene vrstnice, sem menila, pa ona tudi, ker lahko gre med mlajše tudi pozneje, če se izkaže, da smo bili preveč ambiciozni.

Res smo pretiravali. Ker ima Hana že v osnovi slabše ravnotežje in tudi sicer v skoraj vseh pogledih zaostaja za vrstniki, je bilo vse skupaj zanjo pretežko. Skoraj sem že obupala (Hana pa niti slučajno) in poslala k vragu ta balet, a je bila Petra tista, ki se ni vdala. Poskusimo z mlajšimi, je rekla. Pa smo šli stopničko navzdol, Haninim sposobnostim naproti.

In to je še ena skrivnost tega sveta – da si znaš namreč priznati, da si cilj postavil previsoko in da ti ni nerodno stopiti nazaj. Kajti tista zgornja stopnička bo že počakala, da pride na vrsto.

Vir: Jana