Tokrat za začetek zgodba. O Italiji. In o Nizozemski. Ter o tem, v čem se ti dve deželi razlikujeta. In zakaj upajo raziskovati samo nekateri.

Ko pričakuješ otroka, je to tako, kot načrtovanje potovanja – v Italijo. Kupiš si množico vodičev, delaš čudovite načrte. Kolosej, Michelangelov David, gondole v Benetkah. Morda se celo naučiš nekaj italijanskih stavkov. Vse je zelo vznemirljivo.

Potem ko nekaj mesecev nestrpno pričakuješ potovanje, je končno tako daleč. Pripraviš kovčke in gremo! Nekaj ur kasneje letalo pristane. Stevardesa reče: »Dobrodošli na Nizozemskem.«

»NIZOZEMSKA!?!« rečeš ti, »kaj mislite s tem, Nizozemska. Jaz sem rezervirala Italijo. Morala bi biti v Italiji.« Toda prišlo je do spremembe v načrtu leta, letalo je pristalo na Nizozemskem in tukaj moraš ostati.

Pomembno je to, da te niso poslali v neko strašno deželo, kjer vladajo bolezen, lakota in trpljenje – je le druga dežela.

Torej se moraš zmigati in kupiti nove vodiče. Naučil se boš novega jezika, spoznal celo množico novih ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi srečal.

To je enostavno druga dežela. Tam gre vse počasneje kot v Italiji, ni tako bahaško kot v Italiji. Toda potem, ko si nekaj časa tam, ugotoviš, da imajo na Nizozemskem tulipane, mline na veter in celo Rembrandta.

Toda vsak, ki ga poznaš, prihaja ravno iz Italije ali pa je na poti tja in vsi se hvalijo s tem, kako čudovito so se imeli tam. In ves preostanek svojega življenja boš govoril: »Ja, tudi jaz bi moral tja, to sem pravzaprav načrtoval.«

In te izgube ne boš nikoli čisto prebolel, saj je izguba teh sanj težka izguba.

Toda, če boš celo življenje žaloval za tem, da nikoli nisi prišel do Italije, tudi nikoli ne boš znal uživati v čisto posebnih, posebej lepih stvareh, ki jih imajo samo na Nizozemskem.

Žal ta zgodba ni prišla izpod mojega peresa. Že veliko pred menoj jo je napisala ameriška pisateljica Emily Pearl, med drugim tudi avtorica tekstov v nekoč zelo priljubljeni nadaljevanki Sesame Street. A samo zaradi televizije ta zgodba najbrž nikoli ne bi nastala. Najprej se je moral štiriinsedemdesetega roditi Jason, deček z Downovim sindromom, ki mu ne zdravniki ne drugi strokovnjaki niso napovedovali svetle prihodnosti. Sprijaznite se, nikoli ne bo nič iz njega, ne splača se vlagati energije vanj, se je glasilo sporočilo. In še: vplačajte še eno potovanje v Italijo, skoraj se vam ne more še enkrat zgoditi, da bi zašli na Nizozemsko.

Ampak sta se z možem odločila, da se bosta spopadla z mlini na veter, uživala v tulipanih in proučila Rembrandta. Sploh ni bilo nobenega dvoma – raziskala bosta to deželo. Njun Jason (Kingsley), tisti mali Nizozemec, ki so ga hoteli vtakniti v ustanovo, ker naj bi bil neperspektiven otrok, je v ameriški »Italiji« končal gimnazijo. Vse tisto, kar je doživljal na poti do vrha, prijetno in neprijetno, je s prijateljem Mitchellom Levitzom, prav tako lastnikom Downovega sindroma, popisal v knjigi Count Us In (Računajte na nas).

In za to gre pri vsem skupaj – da otroku damo priložnost. Da lahko poskusi, do kje seže, da se sam prepriča, kje so njegove meje.

Nekoč mi je neka strokovnjakinja potožila, da vsakič, ko se v medijih pojavi zgodba Vesne Godina in njene hčerke, naslednje dni sprejema klice drugih mam, katerih otroci imajo prav tako kot Maša cerebralno paralizo, a so na vozičku in niso končali redne osnovne in srednje šole. »Bi bil moj otrok tudi tako uspešen, če bi se toliko ukvarjala z njim kot gospa Godina?« so jo spraševale. »Ne vem, kaj naj jim odgovorim na to,« je rekla strokovnjakinja.

Nič drugega kot to, da ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi tudi one tako ravnale in če bi se požvižgale na napovedi zdravnikov. Lahko da bi jim uspelo in bi tudi njihov otrok hodil. Čisto lahko pa bi ves trud ostal nepoplačan in bi kljub vsemu delu in vloženi energiji pred seboj vse življenje porivale voziček.

Je pač tako, da nekateri tvegajo in drugi ne. Eni so pripravljeni raziskovati, drugi niso. Nekateri imajo pogoje za potepanje po neznanih deželah in drugi ne.

Za vse pa velja, da v življenju ni garancij in da ti nihče ne more jamčiti, kaj bo enkrat v prihodnosti nastalo iz tvojega otroka. Tudi če je skupaj s starši uspešno pristal v Italiji, ne.

Vir: Jana