Velikokrat se sprašujem, kakšna mama bi bila, če bi bila Hana čisto običajna deklica. To niso vprašanja v stilu, ali bi bila boljša ali slabša mama pa ali bi bila srečnejša in ali bi znala tako zelo ceniti drobne stvari, kot jih znam ceniti danes. Skoraj vedno gre za eno samo preprosto vprašanje: Ali bi bila tako stroga in dosledna, kot sem zdaj?

Otrok s posebnimi potrebami odstopa od povprečja, v tem pobezljanem svetu pa se zadnje čase zdi, da je prav sivina tista, ki je najbolj zaželena in za dosego katere si moramo vsi prizadevati. Tvoj otrok pa nosi rdečo majico in vsem je že na prvi pogled jasno, da ni tak kot ostali. Kako bi se lahko zgodilo, da te ta igra barv ne bi definirala?

Ravno včeraj sem spet razmišljala o vseh teh barvah, ko smo s prijatelji sedeli na pivu in so se otroci razposajeno podili naokrog in sem bila edina mama, ki je kar naprej vstajala in kontrolirala svojega otroka, čeprav bi lahko katerikoli od njih skočil na cesto, telebnil na glavo, padel v fontano ali pa utrpel kakšno drugo škodo.

V bistvu moram priznati, da me niti ni toliko skrbelo za lastno hčer, ker sva jo z možem v teh dobrih šestih skupnih letih naredila precej samostojno, v stalnem pozoru sem bila zato, ker me je bilo strah, da ne bi skrivila lasu komu drugemu. Včeraj sem se torej ukvarjala z nadzorom lastnega otroka predvsem zato, da moja šestletnica, ki se od vsega na svetu najraje ukvarja z dojenčki in malčki do kakšnih treh let, ne bi v silni vzgojiteljski vnemi kakšnega otroka dvignila v naročje in bi potem oba padla in bi imeli sranje.

Če se analiziram naprej, ugotavljam, da sem v bistvu strašno krivična do naše Hane, ker me dejstvo, da mame puščajo tako majhne otroke same na igrišče, nič ne moti, ko te male samorastnike vlečem iz njenih rok in ji zraven neutrudno razlagam, da moramo majhne otroke pustiti pri miru, ker njihove mamice tega, da jih vlačimo po rokah, ne vidijo prav rade. Ampak, a je to res?

Ona, revica, pa je samo hotela biti prijazna, otroku pomagati na noge, ga prenesti s točke a na točko b, nadomestiti mamico, ki s kolegico pije kavo v varnem zavetju gostilniškega senčnika.

Bi ji vlekla otroke iz rok tudi če ne bi imela Downovega sindroma? Ali bi preprosto rekla, da ima pač rada majhne otroke in da ima tako močno razvit materinski čut že pri šestih, da preprosto ne more pustiti tako majhnega otroka, da se igra sam? Se mogoče tudi jaz ne trudim, da bi jo naredila sivo in ji vzela tisto njeno rdečo žlahtnost?

Gotovo bi se dale stvari razložiti tudi tako in psihologi bi najbrž imeli z mojim početjem kar nekaj dela. Je pa seveda stvari mogoče gledati tudi drugače.

Starši svoje otroke vzgajamo tako, kot se nam zdi najbolj prav, čeprav to ni nujno najbolj pravilno. In pri tem ni nepomembno, kakšna so naša merila. Ni nepomembno, kaj se nam zdi sprejemljivo in kaj ne. V bistvu sploh ni zanemarljivo dejstvo, kdo smo in v kaj smo se izoblikovali v vseh teh letih, ko smo se pripravljali na to, da zaplodimo potomca.

In jaz, ugotavljam, sem se v tem času izoblikovala v nekoga, ki bi včasih bolj sodil med pripadnike kakšne ogrožene vrste. Moji kriteriji vzgoje so silno visoki. Gledano realno, nadaljujem vzorec svojih staršev, čeprav se mi je kot otroku zdel nepravičen, nepravilen in ne vem kakšen ne vse še.

Ampak danes vem, da je bil dober in da sem kar dobro uspela, in zato nisem šla v drugo skrajnost, kot nekateri drugi. Postavljam torej omejitve, otroka trpam v neki okvir, da bo vedel, da so ene stvari dovoljene in sprejemljive, druge pa pač ne.

V bistvu je ta moj princip vzgoje čisto preprost: pogledam, kaj bi šlo na živce meni, če bi bila na drugi strani, in odreagiram. In to, da bi mojega otroka vlačil po rokah neki neznani pamž, ali pa da bi mu sredi igrišča popravljal frizuro, bi mi šlo strašno na živce. Pa lahko ima stokrat Downov sindrom in lahko druge mame tisočkrat rečejo, da jih to nič ne moti in da se jim zdi to pravzaprav ljubko. Hočem reči, dodatni kromosomi pri meni ne palijo. In diagnoza (razen v redkih primerih, pri avtizmu, na primer) ne more biti izgovor, da je otrok nevzgojen.

Vir: Jana