Foto: Mateja Jordovič
Šest let je bila zvezda brez obraza. Hana, punčka iz Hanine učne ure. Potem sem na neki točki presodila, da je bilo popisovanja lekcij, ki mi jih je dajala, dovolj. Ali pa sem bila preveč utrujena za pisanje. Ne vem več, kaj točno je bilo, da nas je vse nehala učiti.
Danes [ ... ]
„Kako si mišek?“ mi je napisal.
Najprej me je imelo, da bi mu napisala, da sem v redu, potem pa sem se odločila, da mu po resnici povem, da sem se od Ljubljane do Bleda že trikrat zjokala in da se nikakor ne morem pomiriti. Da sploh nisem vedela, da sem tako zelo prizadeta, ker je [ ... ]
Foto: Mateja Jordovič
„Zdaj se pa obnašaš točno tako kot tvoja Hana takrat, ko je mislila, da se bo po njenem osemnajstem rojstnem dnevu vse spremenilo in da je nihče več ne bo komandiral, potem pa se je naslednje jutro zbudila in je bilo vse isto kot prejšnji dan,“ se je name hudovala prijateljica, ko sem ji napol [ ... ]
Minilo je šest let, odkar sem objavila zadnji zapis o moji Hani. V tem času nisem imela ne časa ne volje ne motivacije in tudi energije ne, da bi se ukvarjala s pisanjem. Bila sem mama. Žena. Gospodinja. Učiteljica. Redna obiskovalka profesorjev na Hanini srednji šoli. Pojasnjevalka dejanskega stanja. Opisovalka Haninih sposobnosti in nesposobnosti. Navdihovalka. [ ... ]
Mali je vzgojiteljico z vso silo mahnil po glavi. Potrebovala je nekaj trenutkov, da se je zbrala, potem pa, ko je mali spet pripravil roko, da bi se ji še enkrat maščeval, ker mu ni dovolila, da otrokom puli igrače iz rok, reagirala, kot se spodobi. Obvladano mu je razložila, da se tako ne ravna [ ... ]
Pet minut pred osmo sva bili s Hano pred lokalom, v katerem naj bi si moja hči nabirala počitniške izkušnje. Zdelo se mi je, da je prav, da jo prvi dan pospremim na delo, čeprav je ta odločitev pri njej sprožila precej buren odziv. »Saj nisem več otrok, da bi potrebovala spremstvo,« mi je zabrusila [ ... ]
»Mami, jaz bi rada pomagala,« mi je rekla hči, ko smo sedeli na kavi in sem ji, samo zato da bi bila tiho, rekla, naj vpraša šefico, če jo vzame v službo. Odneslo jo je proti šanku in nekaj sem še tulila za njo, naj se vrne, potem pa sem imela preveč dela z njenim [ ... ]
»Misliš, da se tudi nama lahko nekega dne zgodi, da si bova šla na živce, če bova morala skupaj preživeti več kot le nekaj ur?« sem zadnjič zvečer vprašala moža. Iztočnica za vprašanje je bil pogovor s prijateljico, ki se je vse življenje razdajala službi in otrokom ter pri tem pozabila nase in na moža. [ ... ]
Prvič se mi je zgodilo v Grčiji. V hotelu, postavljenim v hrib, s čudovitim mediteranskim rastjem, ki se je kljub hudi vročini razbohotilo po negostoljubnih skalah. Do svoje sobe smo prišli tako, da smo se spustili po nekaj stopničkah in nadaljevali pot po odprtem hodniku, ki je na eni strani mejil na hrib. Nad našimi [ ... ]