»Tako rada bi kam šla,« je zadnjič potožila znanka. Pa da si želi videti Pariz, London, Rim. »In v čem je problem?« sem se čudila, ker pač vem, da nimajo denarnih težav in bi si brez večjih težav privoščili kakšno mini potovanje. Razložila mi je, da je mož najraje doma, da se tudi sin najbolje [ ... ]

Še danes se natančno spomnim, da sem žensko, edino mamo otroka z Downovim sindromom, ki sem jo poklicala po Haninem rojstvu, na koncu pogovora, potem ko mi je razložila, da se otroci s trisomijo enaindvajset težko prilagajajo novostim, vprašala, ali to pomeni, da bova morala Hani vsakič, ko se bomo hoteli kam odpraviti, to najaviti [ ... ]

Niti za trenutek ni oklevala, ko je zapeljala na prazen parkirni prostor pred trgovino, edini daleč naokoli. Preden se je poskočno odpravila proti vhodu, si je poravnala krilo in se nato na visokih petkah elegantno odzibala opravkom naproti. »Oprostite, gospa, parkirali ste na parkirišču za invalide,« sem si dovolila stegniti jezik, pa mi je zabrusila, [ ... ]

Zadnjič, ko je kolega Kališnik v Poletu objavil zgodbo dveh slovenskih gejev, živečih v Ameriki, ki sta tam posvojila deklico in preko sodišča dosegla, da so oba kot očeta tudi v Sloveniji vpisali v matično knjigo, sem dolgo sedela pred časopisom in zrla v fotografijo dveh nasmejanih, ne več prav mladih moških in prelepe deklice [ ... ]

Mladenka, ki se enkrat na teden oglasi pri nas in spravi v red naše stanovanje, je bila še nedolgo nazaj tajnica v nekem podjetju. Potem je imela nekega dne dovolj neprijaznega šefa, dolgočasnega dela, tega, da je za kazni za napačno parkiranje, ker druge možnosti parkiranja pač ni bilo, zapravila skoraj toliko, kot je zaslužila, [ ... ]

S tem, ko sem se odločila pisati o knjigi, ki sem jo pred nedavnim prebrala, sem se odločila tudi priznati, da sem zadnjič dopoldan, tako rekoč med delovnim časom, sedela udobno zleknjena na kavču in brala. Brala, brala in kar nisem mogla odnehati. Vmes me je malo pograbila slaba vest, da tako neodgovorno lenarim, medtem [ ... ]

Potem ko sva pobožali vse koze, ovce in prašiče, se oglasili pri morskem levu, se ustavili pri žirafah, ugotovili, da si opice še vedno vrtajo po nosu, in preverili, koliko novih piščancev se je izleglo, odkar sva bili zadnjič tukaj, sva končno pristali na igralih. Mala je lezla po napetih vrveh, kot kak opičji mladič, [ ... ]

Na majhnem odru edinega jazz kluba v Ljubljani so ob dobro razpoloženi Manci Košir sedeli štirje mladi moški. Tisti s kratkimi lasmi in črnim uhanom v ušesu na njeni desni je radovedno zrl v občinstvo, se presedal, nekaj zašepetal gostiteljici v uho, nato pa za trenutek obmiroval. In takoj zatem zgodbo ponovil od začetka. Moj [ ... ]

Stali smo v križišču, čeprav smo imeli prednost, in tisti nasproti nas, ki naj bi zavil levo, se ni mogel odločiti, ali naj se poda na pot ali ne. Skoraj se je že odločil in zapeljal mimo nas, pa si je naenkrat premislil in spet ustavil. Kot bi se bil naenkrat spomnil, da sploh nima [ ... ]

»Moji piščančki so zaspali, tudi oče petelin je legel k počitku, jaz pa skušam odgovoriti na vprašanje, zakaj je dobro, da otroci z Downovim sindromom hodijo v redno šolo.«
Tako se začne pismo, ki mi ga je poslala mama nekega zagrebškega osnovnošolca, dečka, ki skupaj s svojo trisomijo enaindvajset hodi v redno osnovno šolo. Pri sosedih [ ... ]