Mladenka, ki se enkrat na teden oglasi pri nas in spravi v red naše stanovanje, je bila še nedolgo nazaj tajnica v nekem podjetju. Potem je imela nekega dne dovolj neprijaznega šefa, dolgočasnega dela, tega, da je za kazni za napačno parkiranje, ker druge možnosti parkiranja pač ni bilo, zapravila skoraj toliko, kot je zaslužila, in je službi lepo rekla zbogom. Se je odločila, da gre na svoje.
A ker za to, da si sam svoj šef, potrebuješ nekaj zagonskega kapitala, ona pa denarja ni imela, ker je ves šel za življenjske stroške štiričlanske družine, se je odločila, da bo do takrat, ko si bo lahko izpolnila sanje, čistilka. Na spletu je objavila oglas in v enem samem tednu preštela dva tisoč obiskov. Izbrala si je nekaj strank, takih, da ji zjutraj ni težko iti v službo, in postala sama svoja šefica.
Marsikdo je bil ob tem, da je udobno pisarno zamenjala za metlo in čistila, menda precej presenečen, če ne celo zgrožen, ampak ona se ima prav fino, mi je zagotovila zadnjič, ko je prav dobre volje likala poslovne srajce mojega moža in mi s tem odvzela delo, ki sem ga vedno neznansko sovražila.
Seveda ne bo vse življenje ostala čistilka, mi je rekla, ker bi rada počela kaj kreativnejšega in zahtevnejšega, a ji ni niti malo težko in izpod časti nekaj časa drgniti tuja stranišča, če ji ta tlakujejo pot do cilja in če bo nekoč zato lahko počela tisto, kar jo veseli. Ker ona ima svoje sanje in zelo dobro ve, kje bi rada pristala, ko bo to straniščno obdobje, ki niti ni tako slabo, ker ji nudi veliko svobode, končano. Natančno pozna konec svoje zgodbe.
In me je spomnila na zgodbo o žabah, ki mi jo je zadnjič poslala prijateljica. Takole pravi: skupina žab je organizirala tekmovanje, njihov cilj pa je bila osvojitev vrha visokega stolpa. Zbralo se je veliko gledalcev, da bi si ogledali tekmo in navijali. Tekma se je začela. Nihče od gledalcev ni verjel, da bo katera od žab priplezala do vrha stolpa.
Vse, kar se je slišalo, je bilo: »Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo!« Ali pa: »Tega res ne bodo zmogle. Stolp je previsok!«
Žabe so začele obupavati. Razen redkih, ki so energično plezale naprej.
Ljudje so še naprej vzklikali: »To je prenaporno! Tega nihče ne zmore!«
Vedno več žab je ostalo brez moči in so odnehale. Dve pa sta plezali naprej. Enostavno nista želeli odstopiti. Na koncu so omagale vse, razen ene, ki je z velikim naporom edina dosegla vrh. Ostale žabe so seveda želele vedeti, kako ji je uspelo in ena od njih je odšla na stolp, da bi jo vprašala, kako je to naredila. Vprašala je prvič in ostala brez odgovora. Pa še drugič in tretjič, a je zmagovalka še kar molčala.
Na koncu se je izkazalo, da je gluha. Ker ni mogla slišati dvomljivcev in ji nihče ni mogel uničiti sanj, je dosegla, kar se je bila namenila doseči. Tako gluha in prepričana sama vase je namreč imela odprte vse možnosti na tem svetu in zato, ker ni slišala, ji je uspelo utišati dvomljivce.
Ja, včasih moraš biti dobesedno gluh, še posebej, če imaš otroka s posebnimi potrebami ali če si človek, ki ti je narava nekaj odvzela, dodala ali kako drugače poskrbela za to, da si poseben, da ti tisti, ki ne verjamejo v nič, pogosto še vase ne, ne vzamejo poguma in da ne slišiš vseh tistih, ki kričijo: Nehajte se že tako truditi, saj nima smisla.
Mogoče je včasih fino biti gluh tudi zato, da ne slišiš sebe, ko ti za kakšen trenutek zmanjka poguma, volje, motivacije, energije in bi želel še sam odstopiti od igre. Na poti na vrh te namreč doletijo tudi taki trenutki. Povsem normalno je, da se tudi sam kdaj vprašaš, ali ravnaš prav, ko rineš z glavo naprej, pogosto skozi zid. A vse to, kar te doleti na potovanju, zlahka prebrodiš, če veš, kam si namenjen. Če veš, kako naj bi se tvoja zgodba končala in si prepričan, da boš na koncu ti zmagovalec, ni nič pretežko. In nihče te ne more ustaviti. Nobeno stranišče, nobena stena, noben butast uradnik, ki ne verjame vate. Pa tudi lastni dvomi ne.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, pogum, sanje