»Tako rada bi kam šla,« je zadnjič potožila znanka. Pa da si želi videti Pariz, London, Rim. »In v čem je problem?« sem se čudila, ker pač vem, da nimajo denarnih težav in bi si brez večjih težav privoščili kakšno mini potovanje. Razložila mi je, da je mož najraje doma, da se tudi sin najbolje počuti med divjanjem po domačem vrtu in da ne prvi ne drugi nočeta niti slišati o tem, da bi kam odpotovali. »Pa ti? Zakaj se ne dogovoriš s prijateljico in gresta sami za kakšen dan malo na tuje?« sem še kar rinila vanjo, ker vsem življenjskim izkušnjam navkljub še vedno nisem sposobna razumeti, da imajo nekateri ljudje želje, a čisto nič volje, da bi jih uresničili.
»Veš, pri nas ni tako kot pri vas,« je rekla in s tem namignila na moje dekliške izlete na tuje, ki pa jim resnici na ljubo zadnje čase kaže bolj slabo, ker nekako ne najdem kompanjonke, ki bi bila pripravljena za nekaj dni pustiti moža in otroke, da se znajdejo po svoje. Mi je s tem enim samim prijaznim stavkom uspešno zaprla kljun, a samo do takrat, ko sem zasačila njenega moža in sem mu preprosto morala povedati, da bi njegova žena strašno rada videla svet. Da naj jo za boga milega že nekam pelje. »Saj bomo šli. Enkrat,« je nasmejan rekel in s tem je bila debata končana.
Na ta pogovor sem se spomnila nekaj dni pozneje med branjem najnovejše knjige priznanega družinskega terapevta Jespera Juula Družine s kronično bolnimi otroki. Knjiga, pravzaprav bolj priročnik z nasveti, je sicer naslovljena na družine, ki skupaj z otrokom prebolevajo različne hude bolezni, a jo lahko mirno vzamejo v roke številni slovenski zakonski pari, ker bodo v njej našli precej uporabnih nasvetov, kako ohraniti zdravo družino, predvsem pa kako skrbeti za partnerski odnos.
Če se navežem na zgoraj opisano sceno, lahko na primer v tej knjigi, ki jo je prevedla Ivana Gradišnik in jo izdal ter založil Inštitut za sodobno družino Manami, med drugim preberemo, da je za družinsko življenje celo priporočljivo, če gre mama kdaj kam po svoje, v našem primeru v London ali Pariz, pa da bo tudi očetu koristilo, če bo za kakšen dan zapustil domače ognjišče. In da je zelo pomembno, da se zakonca kdaj kam odpravita tudi skupaj, sama, brez otrok. Brez slabe vesti, da sta zato slaba starša, in tudi v primeru, ko imata doma kronično bolnega otroka, za katerega se zdi, da ne bo preživel brez prisotnosti roditeljev.
Takole pravi Juul v knjigi, katere 1200 izvodov so izdajatelji brezplačno razdelili med tiste, ki jo resnično potrebujejo: »V vsaki družini z dvema staršema je najpomembnejši ljubezenski odnos med njima. To določa razpoloženje in ozračje v družini. Zato skrbno negujte ljubezen, ki jo občutite drug do drugega. To je dar, ki si ga vaši otroci želijo bolj od vsega drugega, in zdravilo, ki pomaga, da kar najbolje učinkujejo tudi vsa druga zdravila in posegi. Podobno velja tudi za starše samohranilce, ki jim svetujemo, naj skrbijo za svoje življenje in pazijo, da se ne razblinijo v vlogi starša. Enako se dogaja v družinah z zdravimi otroki, kjer pa je otrok bolan, je še posebej pomembno, da starša dasta prednost medsebojni ljubezni in prijateljstvu. To je pomembno za dobrobit staršev, za družinsko ozračje in - še zdaleč ne najmanj pomembno - za dobrobit otroka. Na koncu koncev ima preveč bolnih otrok občutek, da so krivi za slab odnos med staršema. Če je otrok vselej v središču pozornosti odraslih, težko sestavi pozitivno in realno podobo o samem sebi; ko pa starša ustvarita prostor zase in za svoj odnos, občuti olajšanje.«
»Kajti,« pravi Juul, »ni važno, v čem se najdemo. To so lahko šport, umetnost, uživanje v naravi ali v družbi, vrtnarjenje, meditacija, služba ali kaj čisto drugega. Najpomembneje je, da izbiramo pazljivo, ker imamo omejene možnosti, in da to počnemo brez slabe vesti. Ne zato, ker bi šlo za nekaj, kar ‘nam pripada’ ali do česar ‘imamo pravico’, temveč zato, ker je za vso družino zelo pomembno, da dobro skrbimo zase.«

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, potovanje, ljubezen, skrb