Na majhnem odru edinega jazz kluba v Ljubljani so ob dobro razpoloženi Manci Košir sedeli štirje mladi moški. Tisti s kratkimi lasmi in črnim uhanom v ušesu na njeni desni je radovedno zrl v občinstvo, se presedal, nekaj zašepetal gostiteljici v uho, nato pa za trenutek obmiroval. In takoj zatem zgodbo ponovil od začetka. Moj sošolec s fakultete, tisti, zaradi katerega sem prišla na tiskovno konferenco ob izidu Mančine nove knjige, ki nosi naslov Drugačna razmerja. Gej, kar je sicer obrobnega pomena, a je odločilno za to, da se je sploh znašel na tistem odru - Manca si v omenjeni knjigi namreč dopisuje z moškimi, ki ljubijo moške.
Mladec na njeni levi je bil pravo nasprotje njenega desnega soseda. Nekoliko bolj okrogel, z brado, malce napet, bi rekla tako na prvi pogled, vsekakor pa tak, da z ničemer ne izstopa iz povprečja. Tudi gej. Pa še gejevski aktivist za nameček.
Tik ob njem je vzravnano sedel mladenič z nekoliko daljšimi valovitimi lasmi. Lep. Tak, da ga opaziš. In tako miren in pomirjen sam s seboj, da sem ga začutila v četrti vrsti, od koder sem opazovala to simpatično druščino. Umetnik.
Četrti, tisti na skrajni desni z mojega zornega kota, se je kar pogreznil sam vase. Nekoliko sključenih ramen tako na daleč ni dajal vtisa, da je prav zelo srečen v življenju. Da je na poti do tistega odra doživel marsikaj in da mu ni bilo vedno lahko, nam je zaupal kasneje, in tako pojasnil vzrok svoje sramežljivosti.
Prvi nam je svojo zgodbo povedal Aleš. Tako kot ostali trije se je v knjigi izpostavil z imenom in priimkom. Govoril je lahkotno in brez zadrege, kot bi bilo v deželi slovenski to, da ljubiš isti spol nekaj povsem normalnega, sprejetega in nebolečega. Nobenih travm, nobenih velikih zgodb. Življenjska izkušnja pač, ki se od naših loči zgolj po eni podrobnosti - po tem, da so mu všeč osebki istega spola.
A je spravljen sam s seboj in s svetom, nam je povedal. Pa še, da se mu včasih zdi, da se je geji in lezbijke sami getoizirajo, in to tako, da to dejstvo preveč poudarjajo. On da svojo spolno usmerjenost preprosto živi in ne čuti prav nobene potrebe, da bi ljudem razlagal o tem, s kom zvečer leže v posteljo, ker tudi njega ne zanima, kdo tam dela družbo njim.
Mitja, tisti z brado, je ob tem kar poskočil na svojem stolu. Da to ni dovolj, je rekel, kajti če zobozdravnik nekomu samo zato, ker je gej, okužen z virusom HIV, odkloni pomoč in ga napodi iz svoje ambulante, je treba o tem govoriti na glas. In tudi leta 2010 je tako rekoč nujno opozarjati ljudi, da smo vsi drugačni, da se razlikujemo med seboj in da imamo vsi enake pravice. Govoril je z vnemo, ki jo premorejo zgolj aktivisti, tisti, ki se ne borijo zgolj zase in za svoj prav, ampak za dobro vseh, ki so tako kot oni v isti godlji.
Žogo je umiril Ambrož, moški z valovitimi lasmi. Sam se, četudi je gej, nikoli in indetificiral s homoseksualci, ker zanj to, da tudi drugi hodijo spat z istim spolom, ni dovolj močen povezovalen element. In je še pribil, da v bistvu ne mara homoseksualcev, tako kot tudi ne mara vseh heteroseksualcev.
Ko sem takole sedela in poslušala vse tiste zgodbe, sem se spomnila besed svoje bralke, da znam jaz stvari, povezane z ljudmi s posebnimi potrebami, povedati tako lepo in neobremenjeno, da vedno rada bere moje zgodbe. Tista vaša kolegica Godina pa je tako groba v izražanju svojih stališč, je še dodala.
In se mi je tam v tistem jazz klubu zazdelo, da smo Aleš, Ambrož in jaz v istem košu ter da Mitja in Vesna delita isto usodo. Pa da drug brez drugega ne bi zmogli, da nobeden od nas sam ne bi povedal dovolj in da ne bi zmogel prepričati tistega, ki dvomi. Da bi mi, ki svojo soočenost z drugačnostjo zgolj bivamo in nismo glasni ter previdno izbiramo besede, s svojim zgledom ne naredili dovolj za tiste, ki nimajo te moči, da bi stvari vzeli za samoumevne in bi preprosto bili to, kar so v resnici.
Večina pač potrebuje Godino, Ruglja in Blažiča, da jim resnico grobo vržejo v obraz, da jo potem lahko prežvekujejo in obdelujejo ter na koncu morda sprevidijo tisto, kar jim je nekdo drug že povedal nekoliko bolj prijazno.

Vir: Jana
Značke: gej, downov sindrom, resnica