»Moji piščančki so zaspali, tudi oče petelin je legel k počitku, jaz pa skušam odgovoriti na vprašanje, zakaj je dobro, da otroci z Downovim sindromom hodijo v redno šolo.«
Tako se začne pismo, ki mi ga je poslala mama nekega zagrebškega osnovnošolca, dečka, ki skupaj s svojo trisomijo enaindvajset hodi v redno osnovno šolo. Pri sosedih vprašanje, ali otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju vključiti v redne šole ali ne, namreč sploh ni več vprašanje.
»Ne vem, kako naj ubesedim vse tisto, kar govori odločitvi za šolanje v prid, zato sem za mnenje poprosila moža,« piše mati treh otrok, zdravnica, ki skuša, kot pravi, vse stvari pojasniti racionalno in sistematično.
»Odgovoril mi je kot iz topa. Zakaj pa je nasploh dobro, da otroci hodijo v šolo? In je zraven naredil tisto kretnjo, ki naj bi pomenila, a ni to logično?! Napadla sem ga: Joj, kako ti vse poenostavljaš. Daj malce razčleni ta odgovor.
Kaj bom razčlenjeval, je rekel on. Ali najin sin živi s svojo družino, mamo, očetom, bratom, sestro? Se druži s svojo širšo družino, babicami, dedki, tetami, strici, bratranci in sestričnami? Se ne sestajamo z našimi prijatelji in njihovimi otroki? A ga ne poznajo najini poslovni partnerji, prijatelji? Kaj ni hodil v vrtec? Zakaj potem ne bi hodil v redno šolo?«
Znanstvenica v zaskrbljeni mami kljub argumentom še ni bila zadovoljna. Obstajajo tudi posebne šole, je kričala.
»Mož me je pogledal, s tistim pogledom, ki me vedno razbesni, ker govori, a res ne razumeš. A najin sin živi v posebnem svetu? In, ali v tem svetu ne živijo najrazličnejši ljudje? Kje bo najin sin živel in delal potem? V posebnem svetu? Ne. V tem svetu. V svetu, v katerem živijo takšni in drugačni. Lepi in grdi. Pametni in ne ravno pametni. Tisti z modrimi očmi in tisti z rjavimi. Prijazni in manj prijazni, pa celo zelo nesramni. Taki z Downovim sindromom in taki z normalnim številom kromosomov. Zakaj se ne bi učil in pripravljal na ta svet, tak, kakršen je? Smo ga doslej vzgajali v nekem posebnem svetu? Nismo. Zakaj bi zdaj naenkrat začeli s tem?«
Moški stvari radi poenostavljajo, piše v nadaljevanju. »K stvarem pristopajo filozofsko kot kakšni Nietzscheji. Zato je bila vsa organizacija vključevanja otroka v redno šolo v rokah nefilozofske mame. Zakaj sem se torej jaz borila za to, da bom svojega otroka vključila v redno šolo?«
Zaradi socializacije, se glasi odgovor. »Moj sin je del razreda. Ko je bolan, vsi sprašujejo učiteljico, zakaj ga ni in kdaj bo prišel. Sošolci ga pohvalijo, kadar je uspešen, spodbujajo ga, kričijo, naj se potrudi, ker stvari zmore narediti sam. Potem je tukaj igranje med odmori. Praznovanje rojstnih dnei. Polno je takih malih podrobnosti, stavkov, komentarjev, ki kažejo na to, da smo se odločili prav. Predvsem pa se najin otrok v taki šoli veliko več nauči, ker se primerja z boljšimi od sebe. Ker gre naprej. Posluša, gleda, si zapomni, napreduje,« piše čisto na koncu.
V Sloveniji boste otroka z Downovim sindromom težko srečali v redni osnovni šoli, ker so ti otroci za naše šolnike še vedno prevelika eksotična posebnost. Čeprav je mogoče najti tudi nekaj osamljenih primerov, ki so imeli to srečo, da so naleteli na razumevajočega ravnatelja ali ravnateljico. In zdaj s svojim zgledom dokazujejo, da nekateri vendarle zmorejo več, kot se tej skupini ljudi pripisuje.
Pri vem skupaj pa je najbolj zanimivo to, da Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami vrata rednih osnovnih šol odpira tudi takim otrokom. Ugledna pravnica dr. Alenka Šelih mi je to dejstvo pojasnila takole: »Temeljno izhodišče tega zakona je, da govori o šolah in o programih. In če to stališče dosledno izvedemo, to pomeni, da bi morali biti prilagojeni izobraževalni programi dosegljivi in dostopni v različnih šolah. Ne samo v šolah s prilagojenim programom ali tako imenovanih posebnih šolah, ampak tudi v rednih osnovnih šolah.«
Če torej zakon beremo zelo dosledno, pridemo do zaključka, da so otrokom z motnjo v duševnem razvoju, kamor sodijo tudi tisti s trisomijo enaindvajset, kršene pravice. Še zmeraj.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, pravice, kršene, zakon