Zadnjič, ko je kolega Kališnik v Poletu objavil zgodbo dveh slovenskih gejev, živečih v Ameriki, ki sta tam posvojila deklico in preko sodišča dosegla, da so oba kot očeta tudi v Sloveniji vpisali v matično knjigo, sem dolgo sedela pred časopisom in zrla v fotografijo dveh nasmejanih, ne več prav mladih moških in prelepe deklice z nekoliko temnejšo poltjo. Sem čisto zares sposobna sprejeti dejstvo, da tale dva moška vzgajata to deklico, da sta njena starša, tako kot sva midva z možem starša najini Hani, in da je to, kar vidim na fotografiji, nekaj samoumevnega? Da pač zrem v podobo srečne družine?
Seveda jih lahko sprejmem, sem si govorila, nenazadnje sem kolegu že čestitala za pogum, da je objavil njihovo zgodbo in ljudem s tem dal vedeti, da tam v belem svetu take družine živijo povsem normalno pa da funkcionirajo, četudi se pri nas vsi postavimo na glavo, češ da je kaj takega preprosto nemogoče.
Mislim, da mi je vzelo kakšnih deset minut, da sem si temeljito izprašala vest in da sem si na koncu upala iskreno reči, da sem jih sposobna sprejeti brez predsodkov. Mogoče je k temu, da sem se lažje odločila, v veliki meri pripomoglo dejstvo, da sem v teh dvanajstih letih, kolikor sodelujem z Mladinskim domom Malči Beličeve, videla veliko zelo nesrečnih otrok, ki sicer imajo mamo in očeta, a samo na papirju, drugače pa od tega, da formalno ustrezajo splošno veljavni predstavi o družini - o mami, otroku in očetu, torej - nikoli niso imeli dobesedno nič.
Malce sicer sumim, da bi, če bi na cesti zagledala dva objeta očeta z otrokom v vozičku, gledala v njihovo smer nekoliko dlje kot običajno, ker pač na slovenskem človek kaj takega ne vidi prav pogosto, to pa, mislim, bi bilo tudi vse, po čemer bi se moj odnos do te družine razlikoval od odnosa do družine, ki bi jo sestavljali moški, ženska in otrok.
Že zadnjič, ko sem na televiziji zagledala neko poslanko in mi je bila antipatična še preden je sploh odprla usta in začela stresati neumnosti in sejati sovraštvo do drugačnih, sem se spraševala, kaj je tisto, kar izoblikuje naš odnos do sveta. Zakaj smo eni odprti za drugačno, drugi pa nezmožni sprejeti, da pač niso vsi takšni, kot piše v navodilih za uporabo? Kajti, tisto, kar vidimo, je pri vseh enako, le razumljeno je tako zelo drugače. Zakaj nekateri stvari jemljemo kot logične, kot nekaj, kar se spreminja, razvija in nadgrajuje, nekaj, kar se lahko pokaže v različnih stanjih in oblikah? Drugi pa so kot pravilno zmožni prepoznati le eno pojavno obliko? Zakaj so eni polni najrazličnejših predsodkov in drugi komajda vedo, kaj predsodek je?
»Samo če smo srečni in zadovoljni, ne bomo v nikogar metali kamnov,« je zadnjič na predstavitvi knjige o gejih rekla Manca Košir. In se človek ob tem vpraša, ali po tej zemlji slovenski res hodi toliko nesrečnih in s seboj nezadovoljnih ljudi, da je vsak dan mogoče slišati toliko grdih besed na račun tistih, ki niso taki kot večina.
Seveda nočem reči, da so se mene predsodki izognili. Tudi slučajno ne. V tem se prav nič ne razlikujem od večine. Vzgoja in bivanje v nekem okolju pač pustita posledice. A se od tistih, za katere so stvari samo takšne in nič drugačne razlikujem po tem, da se pustim poučiti in da vsaj poskusim, četudi ne poznam vonja in okusa, čeprav mi je tisto, s čimer se soočam, povsem tuje.
A učenje zahteva čas. To vemo. Tudi to, da živimo v času hitre hrane, hitrih diet, hitrega bogatenja na eni strani in hitrega zdrsa na rob preživetja na drugi. In ko takole drvimo skozi življenje, ne da bi se pri tem vsaj enkrat ozrli tudi na druge, ko varčujemo z lastnim časom in energijo, se zgodi, da pač pogledamo stran. Zato, da ne vidimo. Ker če ne vidimo, problema ni. Toda vsakič, ko takole umaknemo pogled, ko si ne vzamemo minute časa za razmislek, za to, da bi si razširili obzorje, naredimo prostor za predsodek. Do drugačnih. Tistih, ki pač niso takšni, kot smo mi, a so vseeno tukaj, pa če nam je to prav ali pa ne.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, gej, predsodki