Potem ko sva pobožali vse koze, ovce in prašiče, se oglasili pri morskem levu, se ustavili pri žirafah, ugotovili, da si opice še vedno vrtajo po nosu, in preverili, koliko novih piščancev se je izleglo, odkar sva bili zadnjič tukaj, sva končno pristali na igralih. Mala je lezla po napetih vrveh, kot kak opičji mladič, vsake toliko zmagoslavno vzkliknila: Mami, uspelo mi je!, jaz pa sem se lenobno predajala spomladanskemu soncu in pazila, da Hanin pogum ne bi šel čez meje njenih sposobnosti.
Trenirali sva hojo po brvi in si ob tem skočili v lase, ker je hotela že pred začetkom obupati in me prijeti za roko, jaz pa sem vztrajala, naj se potrudi in pot vsaj skuša prehoditi sama, ker bo to vredno več, kot če ji pomagam. Malo se je kujala in cepetala na mestu in priznam, da sem bila prav srečna, da je igrišče zaradi zgodnje ure prazno in da mi ni treba zardevati pred drugimi starši, ker sem taka packa, da ne pomagam lastnemu otroku.
Ko je videla, da ne bom popustila in da jo bom vlekla naprej gledat volkove, se je odločila, da vseeno poskusi. »Stala bom zraven,« sem ji rekla, »tako da se lahko vedno nasloniš name, če boš presodila, da me potrebuješ, a poskusi pot prehoditi sama.« Tako mimogrede je priletel še nasvet, naj trikrat globoko vdihne in na glas izdihne, nato pa naj se polna zaupanja vase poda na pot. In še, da verjamem, da ji bo uspelo brez moje pomoči.
Negotovo je naredila prvi korak in na prvi stopnički pogledala proti meni, jaz pa sem ponosno dvignila palca, češ, vidiš, kako dobro ti gre. Drugi korak je bil že bolj samozavesten, tretji še bolj in potem se je kar nehala bati, čeprav je pot vodila vedno bolj navzgor in bi se, če bi čofnila na tla, fino potolkla.
Ko je stala na vrhu, je bila ponosna vsaj tako kot pokojni Tomaž Humar na vrhu Anapurne, jaz pa niti malo manj. »Si videla,« sem pametovala, »vse si naredila čisto sama.« »Ja, carsko,« je rekla mala in se mi zdi, da jo je za kakšen centimeter kar dvignilo v nebo.
Šele ko sem se obrnila stran, se je sprostil strah, ki se je nabral v meni med hojo po tisti kratki potki, ki jo večina otrok Hanine starosti prehodi brez večjih težav. A sem bila ponosna sama nase, da sem ji dala možnost, da je poskusila sama. Pa da sem ne glede na to, da me je bilo strah in da tisto, kar sva se šli, zaradi njenega nekoliko slabšega ravnotežja ni bilo stoodstotno varno, vztrajala pri odločitvi, da se ne sme predati brez boja.
Absolutno bi bilo veliko lažje in tišje, če bi jo prijela za roko in popeljala do vrha, a sem pač proti bližnjicam. Tudi sicer imamo v življenju vedno na voljo dve poti: lažjo in težjo. Obe te sicer pripeljeta do cilja, a boš pri prvi prikrajšan za občutek zmagoslavja. Za vedenje, da si do cilja prisopihal sam, z lastnim trudom. Da si pri tem, ko si se potil na poti na vrh, premagoval lastni strah in da si preizkušal svoje meje.
»Vem, kako se zdravi strah,« mi je zadnjič pisalo ljubo bitje, ko sem hotela reči ne v neki pomembni zadevi, ker me je bilo strah, da mi ne bo uspelo, saj na tistem področju, o katerem je tekla beseda, nimam izkušenj, imam pa znanje. »Samo tako, da ga ne ignoriramo, ne obhodimo, ne potlačimo, temveč da gremo skozenj. Kot skozi črn tunel. In ko pridemo na drugo stran, nas ni več strah.«
Kaže, da je bilo tisto popoldne namenjeno učenju premagovanja lastnih strahov in lekciji o tem, kako drugega ne zadušiti z lastnimi zadržki. Ko sva se namreč odpravljali proti domu in se ustavili še v trgovini, si je moja hči med vsemi tistimi ljubkimi živalcami, ki so bile na prodaj, izbrala kačo. Dolgo, gumijasto, rjavo, ogabno, tako, da me je kar streslo, ko si jo je ovila okoli vratu.
»Daj še malo poglej, če ti všeč kaj drugega,« sem jo prosila, a je odločno vztrajala pri svojem. »Kupila sem ji jo samo zato, ker se jaz tako zelo bojim kač in ne bi rada, da se jih zaradi mene boji še ona,« sem razložila možu, ko me je ob pogledu na kačo, ki ji je najina hči v kitajski restavraciji pridno tlačila v usta riž in druge dobrote, vprašal, zakaj za vraga sem ji kupila to svinjarijo. Zato, da se bo lahko odločila sama.
Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, strah, ponos