Še danes se natančno spomnim, da sem žensko, edino mamo otroka z Downovim sindromom, ki sem jo poklicala po Haninem rojstvu, na koncu pogovora, potem ko mi je razložila, da se otroci s trisomijo enaindvajset težko prilagajajo novostim, vprašala, ali to pomeni, da bova morala Hani vsakič, ko se bomo hoteli kam odpraviti, to najaviti že teden dni prej, da se bo lahko navadila na spremembo. »Ne,« je v smehu odgovorila, »naš je pravkar na morju z babico in dedkom in tega, kam gre, mu nismo prav nič razlagali.«
Moram priznati, da mi je pošteno odleglo, ker bi nama, potepuhoma, kakršna sva, dolgotrajne mentalne priprave na pot kar dobro spremenile potovalne navade. In ko so nama potem modrejši od naju še položili na srce, da bo najin mladič kljub genetski napaki v največji meri tak, kakršnega bova izoblikovala midva, sva bila dokončno potolažena.
Da preizkusiva, če se otrok res odziva podobno kot njegovi starši, sva jo pri štirinajstih mesecih vlekla na Kubo. Čokolino in kašice v torbo, pa smo šli na pot. Mala se je dobro obnesla, razen tega, da se je na letalu na začetku drla kot nora, ker jo je motil hrup letalskih motorjev, in da me je kar malo stiskalo pri srcu, ko sem jo gledala, kako se v hotelu plazi po eni najbolj umazanih talnih oblog, kar sem jih videla v življenju.
Od takrat do danes smo obredli že kar nekaj sveta in naši Hani ni prav nič čudno, da zvečer leže spat v enem mestu ali državi in se zbudi nekje čisto drugje. Po Evropi namreč potujemo z avtodomom.
Pa sva bila kljub bogatim potovalnim izkušnjam vseeno malce v dvomu, ali naj jo pri sedmih peljeva na potovanje po Ameriki. Sploh ni bilo vprašanje, ali naj jo vzameva s seboj, ker je za noben denar ne bi pustila doma, šlo je bolj za spraševanje, kaj ima sedemletni otrok od tega, da v štirinajstih dneh prepotuje 3700 kilometrov, obišče ne vem koliko tujih mest in sreča kaj vem koliko ljudi, ki so zanj popolni tujci.
Ni bilo prvič, da sem razmišljala o tem, kaj je za otroka bolje: da ga pelješ v Portorož, kjer se lahko igra na mivki in plava v bazenu ali morju, ali da ga vlečeš v neko daljno deželo, v katero z letalom potuješ dvanajst ur in pol in kjer si na začetku sam ne more naročiti niti sladoleda, ker se mora najprej naučiti, da Američani ne vedo, kaj je gelato. Da italijanskih besed, ki se jih je bil naučil na prejšnjem potovanju, tam pač ne razumejo.
Če se zadeve lotim z vidika stroge sedanjosti in gledam zgolj na to, od česa ima sedemletnik ta trenutek več: od tega, da pet ali sedem ur na dan sedi v avtu in gleda risanke, ker pač traja približno toliko časa, da se v Ameriki pripelješ z ene zanimive točke do druge, ali od tega, da v tem času zida gradove iz mivke v Portorožu, pridem do ugotovitve, da je bolje, da mu ponudimo tisto, kar ima rad in kar ga ne utruja - mivko, morje, sonce.
Ako pa na vse skupaj pogledam z mislijo na prihodnost in se pri tem zavedam, da je takšna, čeravno dolga in naporna pot za otroka kapital za prihodnost, tako rekoč njegova dota, pa da mu širi obzorje, da bo pozneje v življenju videl čez ograjo svoje hiše, ga kaže sem in tja kljub naporu izpostaviti podobnim izzivom. Nenazadnje se bo otrok tako mimogrede, iz čiste nuje in povsem brez napora, na primer naučil, da mora zahtevati ice cream, če želi sladoled, pa da njegova mama sploh ne kuha tako slabo v primerjavi s tistim, kar ponujajo v ameriških restavracijah s hitro hrano. In na to ne smem pozabiti, da se znanje nalaga v nekih skrivnih predalih in da je tam, v glavi, četudi se nam sprva zdi, da je bilo vse skupaj zaman in da otrok od poti ni odnesel nič.
Če pa ob tem upoštevam še dejstvo, da med potovanji na drug konec sveta mobilni telefon molči tudi pri najbolj zagretih deloholikih, ker se tam med sekvojami pač ne da kaj dosti narediti, tudi če gredo stvari v službi malo po svoje, in si zato fizično in miselno stoodstotno z otrokom, dobim še argument več za potovanje. A sem seveda pripravljena in sposobna sprejeti tudi dejstvo, da je Portorož ali kakšna druga bližnja lokacija nekaterim bližje. Po kilometrih in tudi drugače.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, potovanje, znanje, posebne potrebe