Stali smo v križišču, čeprav smo imeli prednost, in tisti nasproti nas, ki naj bi zavil levo, se ni mogel odločiti, ali naj se poda na pot ali ne. Skoraj se je že odločil in zapeljal mimo nas, pa si je naenkrat premislil in spet ustavil. Kot bi se bil naenkrat spomnil, da sploh nima prednosti in da smo pravzaprav mi tisti, ki bi morali skozi križišče peljati pred njim. Pripeljal je ravno dovolj blizu nas, da sem lahko opazila, da je tisti nekdo pravzaprav ženska, in seveda si nisem mogla kaj, da ne bi zadeve komentirala s stavkom: »Ja, saj ni čudno, ko pa je baba za volanom.«
Moj mož pa je potrpežljivo čakal. Prijazno je pokimal gospe, ki mu je zapirala pot s svojim avtomobilom, z glavo dobrodušno nakazal, naj se le opogumi in zavije tja, kamor se je bila namenila, in da bo on počakal, četudi bi moral biti na vrsti prvi. Potem se je še rahlo nasmehnil, da bi jo dodatno opogumil. In s tem povzročil, da se je teta totalno zmedla in da sploh ni več vedela, kaj mora narediti. Pa da smo zato še vedno tičali v križišču in se je za nami začela nabirati kolona.
»A ne vidiš, da ljudi begaš s to tvojo prijaznostjo,« sem razdraženo bevsknila, ker to ni bilo prvič, da je bil prijazen in so se ljudje na to odzvali skoraj enako začudeno, kot če bi iz žepa potegnil nož ter jim začel groziti. In sem pri tem pomislila, da mi jo je tisti nekdo tam gor res fino zagodel, ko mi je poleg skrajno prijazne hčerke namenil še moža, ki mu v ožjem krogu rečemo kar Gandi, ker v čisto vsaki stvari najde nekaj pozitivnega in je vedno prijazen in vljuden in ga težko spraviš s tira, pa če se še tako trudiš in počneš vse tisto, kar veš, da mu gre strašno na živce. Da te včasih preprosto spravi ob živce, ker deluje kot kakšen tujek v tej neprijazno naravnani družbi.
Pa bi morali biti malce bolj prijazni med seboj, vedno pravi moj mož, običajno takrat, ko mi izreka opomin za vedenje, ki bi se po njegovih kriterijih težko uvrstilo v kategorijo prijazno. Ker malo prijaznosti nikomur ne škodi in ker smo pravzaprav vsi zelo veseli, ko in če smo je deležni. Še celo vedno kritične in godrnjave tete, za katere si nikoli ne bi mislil, da kaj dajo na to lastnost, ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika opisuje kot »imeti, kazati do ljudi blag, prijateljski odnos«, imajo v svojih predalih mape, na katerih z velikimi črkami piše Prijaznost.
»Včasih, ko sem povsem na tleh in ko se mi zdi, da bivam in razmišljam popolnoma drugače od vseh drugih, jo odprem in berem vse te lepe stvari, ki so jih drugi zapisali o meni. Razvajam se s tujo prijaznostjo na svoj račun in vem, da delam prav in da moram vztrajati na svoji poti,« mi je nekoč razložila ena od njih. In povzročila, da se je tudi v mojem predalu znašla rdeča mapa z napisom Prijaznost, v katero zdaj hranim vse prijazne misli na svoj račun, natisnjena elektronska sporočila s pohvalami, kakšno lepo misel, prepisano iz knjige.
Ta gospa, po kateri sem se zgledovala pri urejanju svoje korespondence s svetom, tako na prvi pogled ne deluje niti malo prijazno. Pravzaprav bi jo večina najbrž označila za zmaja. In to zato, ker ni zmeraj nasmejana do ušes pa ker ljudi nič kaj ne treplja po ramenih in jim govori, da bo vse še lepo in prav, ker ne stresa pozitivnih misli iz rokava in je v javnosti nasploh skoraj vedno namrgodena in zaskrbljena. A ko potrebuješ pomoč in ko ti dovoli vstopiti v kakšen peti krog svojega varnostnega obroča, vidiš, da je v bistvu prav prijazno bitje, ki se je le predobro zavarovalo pred svetom.
Kako globoka zadeva je torej ta prijaznost? Do kam segajo njene korenine? Je res tako pomembna ta površinska blagost, ki naj bi si jo izkazovali in si tako svet delali lepši? Koliko je vreden nasmeh, za katerim se ne skriva nič in ki je brez vsebine? Dan zato, ker smo nekje prebrali, da je lepo, če so prijazni drug z drugim.
In, ali je bolje, da na svoji poti srečaš deset nasmejanih, vedrih in prijaznih ljudi, ki ti ne dajo nič več od nasmeha? Ali je vreden več en namrgoden, od katerega lahko pričakuješ pomoč? V bistvu imam raje te druge in najbrž se tudi obnašam temu primerno. In skoraj prepričana sem, da grem zato svojemu prijaznemu možu kdaj kar malo na živce.
Vir: Jana
Značke: prijazen, downov sindrom