S tem, ko sem se odločila pisati o knjigi, ki sem jo pred nedavnim prebrala, sem se odločila tudi priznati, da sem zadnjič dopoldan, tako rekoč med delovnim časom, sedela udobno zleknjena na kavču in brala. Brala, brala in kar nisem mogla odnehati. Vmes me je malo pograbila slaba vest, da tako neodgovorno lenarim, medtem ko pol sveta, vključno z mojim možem, čepi na delovnem mestu in služi ljubi kruhek, in sem knjigo za nekaj časa celo odložila v kot, a nisem dolgo zdržala in sem se spet počila na kavč ter tako dočakala eno uro, ko sem morala v šolo po otroka. Delo me je seveda počakalo in sem ga s kislim obrazom opravila zvečer, čeprav tudi takrat nisem bila niti najmanj pri volji, ampak knjigo sem pa le prebrala do konca in to v eni sapi.
Mogoče bo kdo rekel, da Peti otrok, ki me je tako zelo priklenil nase, res ni neka huda literarna mojstrovina, a meni je bil silno všeč, ker je zanimiv in berljiv, predvsem pa napisan tako, da med vrsticami postavlja vprašanja. Če znaš brati med vrsticami, seveda.
Sicer pa se njegova avtorica, devetdesetletna angleška pisateljica Doris Lessing, lahko pohvali, da je leta 2007 kot enajsta ženska na svetu dobila Nobelovo nagrado za književnost. Švedska kraljeva akademija v Stockholmu je, ker so bili mnogi nad odločitvijo menda kar malo presenečeni, takrat sporočila, da »je to ena od najbolj premišljenih odločitev, kar smo jih sprejeli doslej«.
Zgodba Petega otroka je na začetku kar malo pocukrana, še celo zame, ki imam rada sladko. Mlad par, Hariett in David, si silno želi ustvariti veliko družino in jo v svojem velikem toplem domu obvarovati pred surovim zunanjim svetom. Prvi štirje otroci jima uresničijo sanje. Potem pa se rodi peti, ki njun svet postavi na glavo. Zato, ker ni tak, kot sta pričakovala, ampak tak, kot ga ne bi pričakoval nihče in ki se ga nihče tudi ne bi razveselil.
Velik je in robusten, na pogled precej surov, nenaravno močan, prav po volčje zmeraj lačen, zahteven in nasilen, tak, da ga je naravnost težko imeti rad. Da ga ne more ljubiti niti njegova lastna mati. Da se ga oče niti dotakne ne. Da se ga brata in sestri bojijo. Da se jih sorodniki in prijatelji naenkrat začnejo izogibati in prej vedno polna hiša postane prazna. Da začne njuno sanjsko življenje počasi razpadati.
Šele tukaj zgodba postane res zanimiva. Pojavi se namreč dilema, kaj storiti s tem nenavadnim otrokom. Ga izločiti iz svoje srede in živeti svoje sanje naprej, brez njega, ki ne sodi čisto dobro v ta svet? Ali pa ga obdržati pri sebi in s tem tvegati, da se tvoje sanje razblinijo za vedno?
Mislim, da se s tovrstnim razmišljanjem na začetku svoje, odrekanja polne poti sreča veliko staršev otrok s posebnimi potrebami. Midva se, prisežem, kaj takega nisva vprašala niti enkrat samkrat, niti enkrat se ni pojavil niti rahel dvom o tem, kaj nama je storiti. A se mnogokrat sprašujem, če je bilo in je še tako zato, ker je najina Hana tako zelo podobna običajnim deklicam. Ker ne odstopa tako zelo od vseh »originalov«. Ker ne bije v oči že od daleč. In ker jo je tako lahko imeti rad. Ker je bila narava tako zelo prijazna in nama je podarila otroka, ki ima okvarjen enaindvajseti kromosom in ne katerega drugega, ki bi jo kaj lahko spremenil v bitje, kakršno je bil nasilni Ben iz Petega otroka.
Kje je tista meja, ko si je treba reči, da odpovedovanje lastnemu življenju in lastnim sanjam resnično nima več smisla? Da zaradi tega stvari niso boljše, ampak kljub žrtvovanju enake ali celo slabše? Kdaj je treba potegniti črto in si priznati, da podrejanje cele družine zgolj enemu od njenih članov ne povezuje, ampak ruši? Kdaj naj bi pregovorna materinska ljubezen priznala premoč realnemu življenju, dejstvu, da včasih stvari ne moreš spremeniti, tudi če si še tako želiš in četudi si se popolnoma izgubil v tem drugem bitju? Je treba vztrajati na vlaku, ki ne pelje nikamor? Ali je včasih bolje izstopiti z njega, se spet vrniti k sebi?
Peti otrok ne ponuja odgovorov na ta vprašanja. Zgolj vzpodbudi te, da se vprašaš, kako bi ti ravnal v trenutku, ko bi zaznal, da se tvoje sanje sesuvajo v prah. Bi reševal družino ali otroka?

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, kromosom, družina