Niti za trenutek ni oklevala, ko je zapeljala na prazen parkirni prostor pred trgovino, edini daleč naokoli. Preden se je poskočno odpravila proti vhodu, si je poravnala krilo in se nato na visokih petkah elegantno odzibala opravkom naproti. »Oprostite, gospa, parkirali ste na parkirišču za invalide,« sem si dovolila stegniti jezik, pa mi je zabrusila, da me to prav nič ne briga. Imelo me je, da bi se pognala za njo in ji razložila, da je zasedla prostor nekomu, ki ga zares potrebuje, in da bo zato moral vrečke nositi ali z invalidskim vozičkom voziti na kakšen oddaljen konec parkirišča, kjer so parkirni prostori normalno široki, in se zato ne bo mogel s svojim vozičkom stlačiti v avto, ker ne bo mogel dovolj na široko odpreti vrat.
Pa sem bila iz nekega neznanega razloga tiho. Najbrž zato, ker sem jih zaradi podobnega vtikanja v tuje zadeve že ničkolikokrat slišala in ker niti eno moje opozorilo ni doseglo vsaj minimalnega učinka. Sem si zadevo torej vrgla čez ramo, čeprav sem vedela, da to ni prav, kot mi je bilo tudi jasno, da bi bilo vse drugače, če bi v podobnih primerih stegnilo jezik več ljudi in bi kakšen od njih poklical policijo, ki bi kršitelju naložila solidno kazen. Ampak bi morala biti ta res visoka, taka, da bi gospe v petkah in razne frajerje v spoliranih avtomobilih spustila na realna tla in jim ne bi več prišlo na misel, da bi se jim fučkalo za vse okoli njih in za njihove posebne potrebe.
Pred dnevi smo se vrnili s potovanja po Kaliforniji in moram reči, da so bila parkirišča za invalide dosledno prazna, tudi če je bil preostali del parkirišča polno zaseden. Smo nekajkrat prav sedeli v lokalu in opazovali, kdo stopa iz avtomobilov, parkiranih na prostorih, označenih z invalidskim vozičkom. Gospa s palico, pa še ena, tako debela, da je komaj zmogla tistih nekaj metrov do lokala in se je čisto upravičeno uvrstila v kategorijo invalidi. Pa mladenič brez nog, ki mu je prijatelj pomagal iz avtomobila v voziček.
Skrivnost upoštevanja drugačnih od sebe je seveda v visokih kaznih, pa tudi v tem, da lahko invalid v primeru, da ne upoštevajo njegovih pravic, pokliče policijo in naredi celega hudiča. Poleg tega oblasti Američane kar naprej pozivajo, naj prijavijo kršitelje - pijane voznike, tiste, ki onesnažujejo avtoceste, one, ki parkirajo tam, kjer nimajo kaj iskati. Pa še Američanom ni čisto nič tuje dvigniti telefonsko slušalko in opozoriti na nepridiprave, ali kot bi rekli Slovenci, nič jih ni sram zatožiti soseda.
Tudi sicer je Amerika - ki je sicer sploh ne kujem v zvezde, ker se mi v primerjavi s Slovenijo zdi dosti manj prijetna za bivanje - prijazna do drugačnih. Kar se ti včasih pozna tudi v denarnici. V sončnem San Diegu smo tako šli v vodno zabavišče Sea World. Vstopnice niso bile prav poceni in ko smo tako stali v vrsti in čakali, da nam olajšajo denarnico, sem rekla možu, naj vpraša, če dobimo kaj popusta za otroka s posebnimi potrebami. In je vprašal in je prodajalka rekla samo: »Sure.« Seveda.
V primerjavi s tistim, kar je pisalo na ceniku, smo zapravili nekam malo denarja. Analiza je pokazala, da smo plačali le eno vstopnico za odraslega in eno znižano otroško. Da je spremljevalec osebe s posebnimi potrebami oproščen plačila vstopnine, smo prvič doživeli lani na Nizozemskem, ko nas je na to možnost opozorila kar blagajničarka sama. Nič ni bilo treba nikomur razlagati, ne takrat ne letos v Ameriki, vse je bilo samo po sebi umevno.
Seveda tudi v Sloveniji ljudje s posebnimi potrebami dobivajo popuste, s to razliko, da ima na primer v ljubljanskem živalskem vrtu prost vstop otrok, spremljevalec pa mora plačati vstopnino. Da pet- ali sedemletni otrok ne more sam med vse tiste živali, je jasno, in da je vstopnica za odraslega bistveno dražja, tudi. Če torej primerjam oba pristopa, ameriškega in slovenskega, pridem do ugotovitve, da Američani svoje odrasle državljane med drugim spodbujajo tudi k temu, naj svoje drugačne otroke peljejo ven, med ljudi, ker jih to ne bo prav nič stalo. In morda smo se zato tako v Ameriki kot na Nizozemskem lahko čisto mimogrede nagledali drugačnosti vseh sort.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, posebne potrebe, kazen