»Kar malo mi je nerodno, ker ljudem, ko me bodo vprašali, kaj vse smo videli v teh štirinajstih dneh, ne bom imela kaj povedati,« sem rekla možu. Na terasi sva uživala v kavici in desetih minutah miru, ki sva si jih uspela izboriti pri najinih dveh mulcih. Mož je prebiral lokalni časopis, jaz pa pobesnelo [ ... ]

Hana je imela balet. In Nejc je bil bolan. Ravno toliko, da ni bil primeren za vrtec in sem ga morala obdržati doma. Pa spet ne tako hudo, da ga ne bi mogla posaditi v njegov avtomobilski sedež in odpeljati Hano na balet. Kajti mož je imel že drugi dan v gosteh partnerja iz tujine [ ... ]

Ura je bila dvajset minut do treh. Ravno dovolj časa, da še nekaj v miru pojem. Postavila sem se v vrsto pred stojnico z ribami, in ko sem prišla na vrsto, naročila porcijo rib. Potem sem sedla za eno od tistih lesenih miz, ki so jih vzorno postavili ob potujoči prodajalni, in na spomladanskem sončku [ ... ]

»A ti veš, da midva v zadnjih letih nisva spoznala veliko novih ljudi,« mi je zadnjič rekel mož. Ni bil videti prav zadovoljen, ko mi je govoril o tem. Da to dobro vem, sem mu odgovorila, pa da se nič kaj preveč ne ubadam s tem. Da nimam potrebe, da bi blazno širila svojo mrežo, [ ... ]

Bil je prvi oktober, ko smo se po dolgem času spet zbrali stari prijatelji. Zbor je bil sicer napovedan šele za ob dvanajstih, a je večina prišla na dogovorjeno mesto že uro prej. Niti eden iz stare družbe ni manjkal in ob dvanajstih smo bili vsi na položajih. Prijatelji, ki smo še pred leti brez [ ... ]

Oni dan me je po dolgem času po naključju zaneslo na predavanje Vesne V. Godina. Govorila je sicer o zablodah postsocializma, ki jih je popisala tudi v svoji najnovejši knjigi, a ker ženska nenormalno veliko in hitro govori, so šle stvari v glavnem mimo mene. Saj ne da je ne bi bilo fino poslušati, še [ ... ]

Imam to grdo lastnost, da želim spremeniti svet. Na svoj način, z malimi, na videz povsem nepomembnimi potezami in dejanji, tako, da pomagam enemu ali dvema in s tem dodam svoj kamenček v mozaik. Nekaj časa sem želela spreminjati tudi ljudi, za vsako ceno sem jim hotela dopovedati, kaj je prav in kaj narobe, žrla [ ... ]

Če zaprem oči, se vidim, kako sedim v avtu in zrem na šolsko dvorišče, kjer se moja hči skuša na svoj žalostni način vključiti v igro vrstnikov. Čeprav ne slišim besed, ker nas loči kakšnih dvajset metrov in so otroci za nameček zunaj, jaz pa svet opazujem iz varnega zavetja avtomobila, vidim, da se punčke [ ... ]

»Kako si, Hana?« je deklica vprašala mojo hčer in ji je ta avtomatsko odgovorila, da je kul. »In kako se imaš v šoli?« je vrtala naprej, »te kaj zafrkavajo?« »Ja madona, kakšno vprašanje pa je zdaj to,« sem malce začudeno povzdignila glas, pa se je v pogovor hitro vključila njena mama in mi šepnila na [ ... ]

»Kepo sem dobila v glavo,« mi je namesto pozdrava rekla moja hči.
»A si se kepala?« sem jo vprašala in mi je razložila, da se v bistvu ni. Da so se kepali drugi otroci, ona pa je pač stala tam in je ena od kep priletela tudi vanjo.
Pojasnila sem ji, da se take nesreče pač zgodijo, [ ... ]