Imam to grdo lastnost, da želim spremeniti svet. Na svoj način, z malimi, na videz povsem nepomembnimi potezami in dejanji, tako, da pomagam enemu ali dvema in s tem dodam svoj kamenček v mozaik. Nekaj časa sem želela spreminjati tudi ljudi, za vsako ceno sem jim hotela dopovedati, kaj je prav in kaj narobe, žrla sem se zaradi tega, ker so šle besede neslišane in neuslišane v nebo, a sem kljub temu še naprej rinila z glavo skozi zid. Vedno se mi je zdelo, da bo normalno razvit posameznik po natančni razlagi, podkrepljeni z argumenti, čez čas le dojel, kaj ta svet potrebuje od njega.
Po številnih neuspešnih akcijah in razlagah, ki so naletele na gluha ušesa, sem nekega dne le dojela, da nekaterih ljudi pač ne bom nikoli spremenila. Da bodo ostali udobno pospravljeni v svojem svetu, neobčutljivi za vse, kar se nelepega in nepravičnega dogaja okoli njih. No, to lekcijo sem skorajda usvojila, kajti še zmeraj se mi vsake toliko zazdi, da moram koga močno brcniti v rit, da bo potem mogoče le odprl oči in spregledal. »Iz principa jim bom težila, ker se mi zdi prav, da tudi oni kdaj komu priskočijo na pomoč,« sem zadnjič rekla možu, ko sem se spet odpravljala na lovski pohod.
Tokrat je bila moja misija najti službo tujemu gradbenemu delavcu, ki se je na slovenskih gradbiščih izgaral do invalidnosti in na koncu ostal ne le brez zdravja, temveč tudi brez zasluženega denarja. Opazila sem tega gospoda Ibra na televiziji, ko je praznih oči zrl v kamero in komaj spravil iz sebe nekaj besed, in zasmilil se mi je v dno duše ter si nisem mogla kaj, da se ne bi vtaknila v njegovo življenje.
Ker je v teh težkih časih težko najti službo tudi tistim z izobrazbo, kaj šele onim, ki zdravstveno niso čisto O. K. in nimajo čisto nobene šole, mi gre iskanje za zdaj bolj slabo od rok, a še nisem obupala in migam naprej. Medtem pa je treba temu gospodu, očetu treh otrok, ki vsak mesec od zavoda za zaposlovanje dobi 240 evrov in jih takoj odšteje 120 za posteljo v samskem domu, dati nekaj za pod zob, sem sklenila in se podala v akcijo iskanja denarja.
Moj stalni vir, kot mu včasih rečem v šali, mi je takoj priskočil na pomoč, nekateri drugi ljudje odprtega srca tudi, eni pa so bili tako kot vedno modro tiho. Te sem si to pot vzela na piko in zaradi njih sem možu rekla, da jim bom težila iz golega principa, ker se mi zdi, da so dolžni ravnati prav. Če jim bom naravnost povedala, kaj pričakujem od njih, ne da jim samo opisujem problem, mi ne bodo mogli reči ne, sem bila prepričana. »Kar pozabi na to,« me je skušal osvestiti mož, pa sem mu razložila, da moram vsaj poskusiti, ker drugače ne bom mirno spala.
Nerada priznam, da je spet imel prav. Da sva z Ibrom ostala praznih rok, čeprav sem naravnost povedala, kje vidim potencial teh ljudi, kako bi lahko rešili lakote enega človeka in kako jih vse skupaj ne bi stalo tako rekoč nič, ker bi zgolj brez plačila dali nekaj, kar sicer prodajajo za denar. Namesto da bi vrgli v smeti, bi nekomu dali jesti. Niso mi rekli ne, ampak da se bomo zmenili, da bomo vse uredili in da seveda moramo pomagati ljudem. In potem se ni zgodilo nič. In ko sem naslednjič srečala te ljudi, sem imela na koncu jezika vprašanje, kako je kaj zdaj s tem, pa mi je bilo po pravici povedano nerodno, ker če se niso spomnili sami, bi jih s svojim drezanjem spravila v zadrego. In sem bila tiho in mi je bilo strašno hudo.
Ko sem zaprla vrata za njimi, bi samo sebe najraje brcnila v rit, ker nisem šla preko glasa razuma in jim nisem še enkrat osvetlila problema, a sem se potem začela spraševati, s kakšno pravico vse to pričakujem od njih. To je moja ideja, moj lovski pohod, moj zastareli pravičniški pogled na svet. Moja odgovornost. Moja prostovoljna izbira. Drugi s tem v bistvu nimajo nič. Lahko mi priskočijo na pomoč, lahko pa tudi ne, odločiti se morajo sami, in če jim jaz nisem dovolj dober zgled, jim pač ni pomoči.
Na koncu sem se odločila, da odstopim od prepričevanja, ker je nekatere žal nemogoče spremeniti. In zdaj skušam s temi ljudmi živeti naprej, kot da se ni zgodilo nič. Kot da jim nikoli nisem rekla nič o svoji življenjski filozofiji in kot da še vedno razmišljamo v isto smer. In nisem čisto prepričana, da tokrat velja rek, da pametnejši odneha.

Vir: Jana
Značke: pomoč, akcija, pravica