Hana je imela balet. In Nejc je bil bolan. Ravno toliko, da ni bil primeren za vrtec in sem ga morala obdržati doma. Pa spet ne tako hudo, da ga ne bi mogla posaditi v njegov avtomobilski sedež in odpeljati Hano na balet. Kajti mož je imel že drugi dan v gosteh partnerja iz tujine in ga tako rekoč ni bilo doma.
Zbasali smo se v avto in se odpeljali na balet. Hana je po prihodu na cilj radostno odskakljala v svojo smer, midva sva se odpeljala domov, ker naj bi šel Hano iskat mož. Do doma naju je ločilo še kakšnih petsto metrov, ko je mali dokončno zaspal. Nič več ni pomagalo, da sem ga žgečkala in ga tako ohranjala budnega, sklonil je svojo svetlolaso glavico in zaspal. Razmišljala sem, kaj naj naredim. Če ga dvignem iz sedeža in ga odnesem domov, se bo zbudil in zaradi tistih nekaj minut spanca mislil, da je ta dan že opravil s spanjem in se ga ne bo dalo uspavati več, pa bo potem siten kot sto hudičev. Poleg tega na tri četrt bolan otrok od vsega najbolj potrebuje spanec, da se okrepi.
Ja nič, se greva pa malo vozit naokrog, sem se odločila in se odpeljala mimo doma. Proti Igu, naselju, ki je tako rekoč le streljaj od Ljubljane, a ga zato ne poznam nič bolj kot kakšen kraj, skrit na čisto drugem koncu Slovenije, ali pa ga zato, ker ga imam tako rekoč pred nosom, poznam še celo dosti manj.
Vozila sva se tako proti Igu in moram reči, da je bilo lepo. Večerno sonce je ustvarjalo lepo mehko svetlobo, da je bilo po moje vse skupaj še lepše kot sicer. Ko sva prispela tja, kamor sem se bila namenila, naju je pričakal prav zanimiv prizor. Neki gospod je na povodcu peljal na sprehod ponija, čisto pravega mini konja, in že ta smešna slika se mi je zdela dovolj dobro poplačilo za ta nenapovedani izlet.
Ker je mali še kar spal in se je meni še tudi ljubilo voziti naokrog, sem se odločila zapeljati še na Kurešček, hrib nad tem mojim Igom. Hanin sošolec se od tam vozi v šolo in prijateljica mi je že večkrat namignila, da je v tamkajšnji cerkvici hudo dobra energija ter da naj grem kdaj posedet tja. Prvo, kar me je presenetilo na poti do tiste cerkve, je bilo to, da je bil ob poti še sneg. V Ljubljano je že zdavnaj prispela pomlad, pa smo le nekaj kilometrov vsaksebi. Potem sem ugotovila tudi to, da je v teh krajih neskončno lepo, jaz pa o njih žal nimam pojma. Tudi cerkvica, postavljena na vrhu hribčka, je izpolnila moja pričakovanja, vsaj od zunaj, ker noter žal nisem šla, saj je moj Nejc še spal in ga nisem mogla samega pustiti v avtomobilu. A nič zato. Avantura se je prav zato lahko nadaljevala.
Neki gospod mi je svetoval, naj se ves čas držim levo, če nočem nazaj ubrati iste poti, pa bom prišla ven na drugi strani Ljubljane in se potem lepo elegantno vrnila domov. In sem se res držala ves čas levo, verjetno še celo malo preveč, kajti po kakšnih dvajsetih kilometrih nisem več vedela, kje sem. Začel se je delati mrak in mi je bilo zato malo žal, a mi vse skupaj ni povzročalo velikih skrbi, ker sem vedela, da bom slej ko prej prispela do glavne ceste in me bo kakšen smerokaz usmeril nazaj proti Ljubljani.
In sem na koncu res prispela v Velike Lašče, ki jih poznam zgolj iz pripovedovanja znanke, ki se od tam vozi v službo. Nejc se je vmes sicer zbudil, a je bil na srečo dobre volje in si je brez pritožb ogledoval novi svet. Domov sva prispela, ko je bila že tema, in se mi zdi, da sva bila oba zadovoljna. Jaz, ker sem prevozila nekaj novih ovinkov in nisem vedela, kaj me čaka za njimi, Nejc, ker se je pošteno naspal.
To zgodbo zdaj povem vsem tistim, ki se jim majčkeno smilim, ker je naš mali kar naprej bolan. Nič usodnega, a toliko, da ne more v družbo drugih otrok. S tem najinim popotovanjem, enim od številnih, ki sva si jih privoščila v minulih na pol bolehnih dneh, skušam ljudem pokazati, da ne kaže tožiti nad usodo, nad tem, da je otrok kar naprej bolan in zato ne more v vrtec, ampak je treba zadeve obrniti sebi v prid. Izvleči iz njih največ, kar je mogoče dobiti v danem trenutku. Narediti kakšno stvar tako, da mogoče ni povsem po protokolu, a nam zato polepša dan ali pa naredi vsaj to, da dan postane kolikor toliko znosen.

Vir: Jana
Značke: bolezen, Ig pri Ljubljani, Velike Lašče, cerkev