»Kar malo mi je nerodno, ker ljudem, ko me bodo vprašali, kaj vse smo videli v teh štirinajstih dneh, ne bom imela kaj povedati,« sem rekla možu. Na terasi sva uživala v kavici in desetih minutah miru, ki sva si jih uspela izboriti pri najinih dveh mulcih. Mož je prebiral lokalni časopis, jaz pa pobesnelo listala po turističnem vodniku, iščoč zanimive kraje, ki naj bi jih obiskal vsak turist, ki ga kdaj zanese v te tople kraje. »En dan bi lahko šli na tisto otočje na skrajnem jugu, štiri ure in pol vožnje je do tja,« sem predlagala in samo sebe že v naslednji sekundi opozorila na to, da se mi v tej vročini in vlagi v bistvu ne da voziti tako daleč. Predvsem pa najina otroka ne bi imela nič od tega, da bi devet ur preživela v avtu, sem modrovala sama pri sebi.
Da se popolnoma strinja z mano, me je pomiril mož, pa da se tudi njemu ne da dirjati naokrog, ker ima poblaznele vožnje z enega konca na drugega že v Ljubljani več kot dovolj. Prav paše mi, je komentiral, da ne delam dobesedno nič. Godilo je tudi meni, pa še kako, še posebej zato, ker sem se tokrat za spremembo uspela toliko spraviti v red, da sem pred odhodom v daljne kraje naredila vse vnaprej in sem bila čisto zares prosta.
In tako smo, ne da bi se z možem o tem kaj posebej dogovorila, ostali kar tam. V nizki najeti hiški z bazenom, le streljaj oddaljeni od peščene plaže. Zjutraj smo nekoliko dlje spali, ker je bil naš dvoletnik začuda pripravljen skleniti kompromis in je spal dlje, kot spi sicer, potem smo si prav lenobno pripravili zajtrk in se po njem samo še zvalili v bazen. Če nam je uspelo, smo šli pred kosilom še na plažo, če pa ni šlo, je bilo tudi prav. Nismo se še trikrat obrnili, ko je bil Nejc že spet zaspan, pa smo ga dali spat in v tem času kaj prebrali, včasih pa je kakšen šel z njim tudi spat. Potem smo kaj dobrega vrgli v lonec in zatem je bil čas za dogodek dneva. »Gremo v trgovino po kruh in mleko,« je običajno naznanila naša hči, in smo šli in smo si spotoma privoščili še sladoled.
Včasih smo zvečer še enkrat skočili na plažo, nabirali školjke ali pa občudovali čudovit sončni zahod, drugič smo ostali kar doma, in v bistvu sploh ne vem, kaj smo počeli takrat. Vem pa, da nam ni bilo dolgčas in da si tako sproščeni nismo niti enkrat v štirinajstih dneh skočili v lase. Še celo midve s Hano sva imeli premirje, kar se sicer le redko zgodi.
Dnevi so kljub brezdelju minevali, kot bi mignil, in vsak dan sem se počutila bolje. V bistvu do tiste nizke hiške z bazenom sploh nisem vedela, da sem tako zelo utrujena. Da je to, da je od oktobra naprej kar naprej nekdo od domačih bolan, in da sem se v tem času že izšolala za pomožno medicinsko sestro, terjalo svoj davek. Da pač nisem več stara dvajset let in zato ne morem biti kar naprej v pogonu. Da se moram kdaj tudi ustaviti in prisluhniti sama sebi.
Ko smo se vozili na letališče, smo bili vsi štirje srečni, da gremo domov, in tudi to mi je bilo všeč. Če bi šli nazaj kakšen dan prej, bi imeli občutek, kaj vse smo zamudili, in če bi ostali še nekaj dni, bi po mojem že začeli umirati od dolgčasa. »Kakšen lep dopust,« je razneženo komentiral mož, ko smo se odpeljali izpred hiše, in sem se strinjala z njim, da je bilo res lepo. Da je škoda samo to, da smo se morali peljati tako zelo daleč, da smo lahko vsakdan pustili za seboj. A tako pač je, nobeden od naju se ne zna odklopiti od realnosti v sosednji ulici, če pa nama to že uspe, naju zaradi bližine nanjo spomni kdo drug. Sama na spletu kar naprej spremljam novice, kot da bi se bala, da mi bo kaj ušlo, moža kličejo iz službe za čisto za vsako figo in tako dopust nikoli ni, kar naj bi bil – odklop, sprememba, nekakšen polnilec izpraznjenih baterij.
Ko me torej zdaj ljudje sprašujejo, kaj za vraga smo videli v tistih krajih, dober dan proč od nas, jim brez zadrege povem, da pravzaprav nič. Dva živalska vrtova in nekaj trgovin, pa kačo, ki je vsak dan prihajala na naš vrt na gostijo, stotine martinčkov, ki jih je Nejc z užitkom plašil. Sonce, ki kar ni nehalo greti. Valove, ki so ti spodnašali pesek izpod nog. Družino, ki je po bazenu skakala brez gat in s tem, ko je bila štiriindvajset ur skupaj, pojmu družinske počitnice dala pravi pomen.

Vir: Jana
Značke: morje, utrujenost, živalski vrt, počitnice