Oni dan me je po dolgem času po naključju zaneslo na predavanje Vesne V. Godina. Govorila je sicer o zablodah postsocializma, ki jih je popisala tudi v svoji najnovejši knjigi, a ker ženska nenormalno veliko in hitro govori, so šle stvari v glavnem mimo mene. Saj ne da je ne bi bilo fino poslušati, še celo zelo zabavno je bilo, a ker ti v tako kratkem času pove toliko informacij, lahko samo poslušaš in čisto nič več. Ko sem po prihodu domov skušala možu ponoviti, kaj vse sem slišala ta večer, in s tem podkrepiti svojo izjavo, da bi mu bil pogovor z njo všeč, nisem imela povedati kaj veliko. Pa saj se ne sekiram preveč zaradi tega, zame je pomembneje, da sem preživela prijetni dve uri v njeni družbi.
A čisto brez učinka tisti večer le ni bil. Tam nekje na sredi je ženska namreč izrekla stavek, in ta se je tako zelo nalepil na moj um, da sem ga vzela s seboj domov, ga ponoči v miru premlela in ga bom zdaj v daljši različici skušala preliti na papir.
Godina nam je torej pripovedovala tudi o tem, kako je na Havajih poučevala antropologijo ameriške marince, može, ki so povsem izolirani od drugih prebivalcev, saj živijo ločeno, v svojih naseljih, in so njihovi možgani zato, ker se družijo zgolj z enakomislečimi, že dodobra oprani. Prav zaradi različnih pogledov na svet s fanti menda niso imeli skupnega tako rekoč nič, a so kljub temu vozili drug z drugim povsem brez težav. Še celo zelo ljubi so bili drug drugemu in so, ko so se njihove poti po nekaj mesecih razšle, celo potočili nekaj solz v slovo.
»To spoštovanje, ki smo ga čutili drug do drugega in ki nam je omogočilo, da smo kljub temu, da smo tako zelo drugače gledali na življenje, skupaj preživeli veliko lepih ur, je ena najlepših izkušenj v mojem življenju,« je povedala na koncu. In to je ta stavek, ki je name naredil takšen vtis, da sem ga vzela s seboj domov.
O tem, da lahko ljudje premagamo vse na videz nepremostljive razlike, če smo le dovolj zreli za medsebojno spoštovanje, sem razmišljala že večkrat pred tem. Vedno se ob tem spomnim na ljubega sošolca, ki seveda že dolgo ni več moj sošolec s faksa, saj je odtlej minilo že veliko let, a mu še vedno rečem tako. Sošolec. Nekdo, s katerim me povezuje skupna zgodovina. Burna je mogoče malce pretiran opis tega, kar naju veže, vsekakor pa je bilo to druženje pestro.
Na fakulteti se nisva skladala niti v eni sami točki. Jaz neukročena raziskovalka sveta, on umirjen fant iz predmestja Ljubljane, s svojo (zame) malomeščansko družbo in pogledi na svet. Jaz teoretična borka za enakopravnost žensk, on prepričan, da je edina ženska, ki gre lahko z moškim vsaj približno v korak, njegova ljuba. On v suknjičih nemogočih barv, ki mu jih je sešila njegova ljuba, jaz v kavbojkah in zgolj črnih rečeh. On priden študent, jaz vedno na robu preživetja. Različna na sto in en način.
Pa sva kljub temu, da naju na prvi pogled ni družilo skoraj nič, vedno dobro vozila skupaj. Večino faksa sva prečepela nekje v bližini drug drugega, si velikokrat tudi skočila v lase, ker sva tako zelo različno videla kako stvar, a to ni nikoli usodno zaznamovalo najinega prijateljstva.
Tudi pozneje, ko sva šla vsak svojo novinarsko pot in so se na njej pojavile tudi ideološke razlike, to ni vplivalo na najino vez. Se pač nisva pogovarjala o tem. A ne bi bilo neumno, da bi se prepirala, ker vsak po svoje vidiva, recimo, veličino Janeza Janše? Ne bi bilo škoda, da naju razdružijo kakšne takšne povsem nepomembne stvari, ko pa je na svetu še tisoč pomembnejših? Vzgoja otrok, na primer, ena redkih reči, o kateri se strinjava, da mora biti striktna. Da mora biti otrok otrok in starši starši, ne prijatelji. Veliko sem se naučila od njega, ker je bil pri teh rečeh vedno pred menoj.
Ljudje, ki so kdaj delali z njim, mi velikokrat rečejo, da ne razumejo, kako sva lahko prijatelja, ko pa sva še vedno tako zelo različna in na prvi vtis povsem nezdružljiva. In jim vedno znova razložim, da nama uspeva zato, ker dopuščava, da drugi misli, vidi in čuti drugače. Ker spoštujeva drug drugega in sva zato pripravljena videti le pomembne zadeve. In zato pri vsem skupaj gre: da na neki točki dojameš, da nisi edini, ki kaj šteje.

Vir: Jana
Značke: Vesna V. Godina, spoštovanje, Havaji, fakulteta