Ura je bila dvajset minut do treh. Ravno dovolj časa, da še nekaj v miru pojem. Postavila sem se v vrsto pred stojnico z ribami, in ko sem prišla na vrsto, naročila porcijo rib. Potem sem sedla za eno od tistih lesenih miz, ki so jih vzorno postavili ob potujoči prodajalni, in na spomladanskem sončku čakala na naročeno. Ravno je natakar predme postavil porcijo dišečih rib, ko mi je v žepu zazvonil telefon. Hana, se je izpisalo na ekranu.
»Mami, jaz sem že gotova,« je zažvrgolela v telefon in sem jo povprašala, kako to, ko pa do konca njene učne ure manjka še celih petnajst minut. »Končali sva pač,« je bila kratka. »In kje si ti?«
Da sem čisto blizu nje, sem ji razložila, in pri tem pogledovala dišeče kosilo pred seboj, a da še ne morem priti ponjo, ker imam dela še ravno za petnajst minut, ko bo ura tri, in se dobiva, kot sva se bili dogovorili. »Saj lahko pridem jaz k tebi,« se je hitro domislila rešitve in bila pri tem tako odločna, da mi pravzaprav sploh ni dopuščala izbire.
Zavzdihnila sem, ker me je postavila pred zelo očitno dejstvo, razmišljujoč pri tem, kaj naj naredim. Možnost A je govorila, da lahko nemudoma dvignem rit in grem ponjo, a bom v tem primeru ostala brez kosila, o katerem sem sanjala že več dni. Da bi tiste ribe nosila s seboj, ni prišlo v poštev, ker bi se jed ohladila, pa še popackala bi se, ker sem zelo neroden stvor. Torej je bila v igri možnost B, da namreč svojo hčer z navodili usmerim proti sebi.
»No, pa pridi ti k meni,« sem rekla in je kar zavriskala od veselja. »Misliš sama?« kar ni mogla verjeti, da je njena mama končno popustila in ji dopustila, da sama naredi kakšen korak.
Začela sem s podrobno razlago. O tem, da mora iti čez cesto na prehodu za pešce takoj ob šoli, ker so tam vozniki pozorni nekoliko bolj kot na koncu ulice, kjer mislijo samo še na to, kako se bodo čim prej vključili na glavno cesto. »Dvakrat poglej levo, pa potem še dvakrat desno,« sem ji delila nasvete, pa me je nestrpno prekinila, da vse to že ve. »In ko prideš do glavne ceste, pojdi čeznjo tam, kjer je semafor. Nikar ne hodi čez na običajnem prehodu za pešce, ker ljudje pridrvijo iz tunela in ne gledajo kaj preveč, kaj se dogaja pred njimi. Te bo kak bedak še zbil.« »Ja, si mi že povedala,« je zdolgočasena odgovorila, in sem ji najbrž res, pravzaprav ji to povem vsakič, ko greva tam skupaj čez cesto.
»Pokliči me, ko boš prišla do semaforja,« sem nadaljevala z navodili in zaznala, da me itak ne posluša več. Bila je vsa iz sebe od veselja. No, pa da vidimo, sem zavzdihnila sama pri sebi in se lotila svojih rib.
Minilo je pet minut, ko bi mala že morala biti pri semaforju, in to kljub temu, da hodi v svojem znamenitem počasnem tempu. A se ni zgodilo nič, nobenega klica, ki bi me odrešil čakanja. »Ja, kje si?« sem dahnila v telefon, ko me je le poklicala, in mi je razložila, da je šla ravno čez prehod za pešce pri šoli. Menda se je morala še posloviti od sošolcev. »No, pokliči, ko boš pri semaforju,« sem postajala kar malo nestrpna in je skulirano odgovorila, da bo.
Sledilo je še kakšnih deset minut čakanja, čeprav so od šole do semaforja samo kakšne tri minute hoje, o mali pa še vedno ni bilo sledu. »A si že pri semaforju?« sem zatulila v telefon, ko se je končno oglasila, pa mi je pojasnila, da je šele na pol poti. Živčna vojna, skratka, ki pa gre žal zelo dobro v korak s prvimi samostojnimi koraki takšnih otrok.
Kakšnih petindvajset minut je potrebovala moja hči za pot, ki sicer traja manj kot deset minut, a je na koncu le stala pred mano, tako ponosna sama nase, da mi je šlo ob tem kar na jok. Kar verjeti ni mogla sama sebi, da je napočil čas, ko ji zaupam dovolj, da lahko naredi kakšen samostojen korak.
Pravzaprav tega, da bo šla na samostojen pohod, nisem imela v mislih še čisto takoj, sem pa res že kar nekaj časa razmišljala o njem. A se mi je zdelo, da še ni napočil pravi čas. Da še ni pripravljena. Da bi bila rada prej prepričana, da se bo vse skupaj srečno končalo. Da bi morala narediti podroben načrt.
Pa se je tako kot že velikokrat v moji materinski karieri izkazalo, da tudi dober načrt ni nedotakljiv. In da se je treba prilagoditi trenutku. Ne nazadnje kdaj tudi poslušati svojo hčer in stopiti življenju naproti. Ali kot je nekje zapisal Anthony de Mello, indijski mistik in pisatelj: »Življenje je tisto, kar se nam dogaja med stvarmi, ki jih načrtujemo.«

Vir: Jana
Značke: šola, samostojnost, materinstvo, downov sindrom