Bil je prvi oktober, ko smo se po dolgem času spet zbrali stari prijatelji. Zbor je bil sicer napovedan šele za ob dvanajstih, a je večina prišla na dogovorjeno mesto že uro prej. Niti eden iz stare družbe ni manjkal in ob dvanajstih smo bili vsi na položajih. Prijatelji, ki smo še pred leti brez težav našli čas za skupno jutranjo kavo, ki se je znala zavleči tja v popoldne in je bila vesela tako, da so me še nekaj ur po njej bolela usta od smeha.
To pot je imel vsak od nas v rokah cvetlico. Rdečo vrtnico, ovito s črnim žalnim trakom. Dragemu prijatelju v slovo, je pisalo na njem. Tistemu, ki je običajno poskrbel za največ smeha.
Molče smo preživeli tisti dve mučni uri in se po sklepnem dejanju spet sestali na parkirišču. Ni bilo treba kaj veliko besed za sporazumno odločitev, da bomo zvrnili enega njemu v spomin. Pa kaj zato, če je ura šele dve in nas vse po vrsti čaka delo. Zdaj vemo, da je življenje tako nepredvidljivo, da nikoli ne veš, koliko priložnosti za tovrstna druženja ti bo še podarilo.
Zapeljali smo se do prvega lokala, potisnili skupaj nekaj miz in prijateljsko srečanje se je začelo. Dvignili smo kozarce, za kakšno sekundo pomolčali, potem pa začeli govoriti prek in prek. Prav prijetno je bilo tam na tisti gostilniški terasi. Skorajda tako kot v starih časih.
Vsake toliko je kdo za hip pomolčal in nas spomnil na to, da je velikanska škoda, da smo se morali zbrati zaradi tako žalostnega dogodka. Da bi bilo veliko bolje, če bi se dobili, zato da bi slavili življenje. Te dragocene trenutke, ki tako hitro minejo in ki jim takrat, ko se zgodijo, ne znamo pripisati pravega pomena.
Nič nismo obujali spominov, preprosto smo nadaljevali tam, kjer se je končala naša skupna pot. Z zavedanjem, da njega ni več in da se moramo kaj naučiti iz tega žalostnega dejstva, da je lahko že jutri vsega konec tudi za vsakogar izmed nas. Da si je treba vzeti čas za lepe stvari, ne pa da lahko čisto vsi odložimo delo samo takrat, ko ni več druge izbire in smrt naredi tisto grozno piko, ki ne dovoljuje ugovora in pomeni, da ni več poti nazaj.
Tista ena pijača se je spremenila v skupno kosilo in prav žal mi je bilo, da z možem nisva mogla ostati dlje, ker naju je klical najin dojenček. Drugi so zaključili srečanje ob polnoči.
Na tem žalostnem srečanju sem srečala tudi prijateljico, s katero sva se dogovarjali za kavo vsaj že kakšen mesec, če ne že krepko več. Nikakor nama ni uspelo uskladiti urnikov, sva ugotavljali, in ko sem jo nekaj dni po tem klicala, sem za hec vprašala, ali bom morala prirediti pogreb, da bo vendarle našla čas zame. Naj si usta takoj sperem z milom, mi je odgovorila, pa da se takih stvari ne govori, ker prinašajo nesrečo. Ampak od takrat, ko me je takole okarala po telefonu, je ponovno minilo nekaj mesecev in še zmeraj nisva spili niti skodelice kave, kaj šele da bi skupaj doživeli kaj več.
Ta del kolumne sem napisala na mah, in to le kakšen dan za tem, ko je odšel eden od nas. Potem mi je zmanjkalo besed, pa sem vse skupaj pustila, ker nisem vedela, kakšno sporočilo pravzaprav naj bi moje pisanje sploh nosilo. Razen tega, da se nekaterih stvari zavemo šele, ko je prepozno, ali pa ko, če imamo srečo, usoda useka v nekoga zelo blizu nas.
Zadnjič sem spet sedla k pisanju. Nekje so se ob odprtem grobu namreč spet zbrali ljudje, ki jim sicer vedno primanjkuje časa. Odšla je ena od nas, kolegica, novinarka, pa tudi moja soborka. Mama z nekoliko drugačno deklico, ki ji tudi ni bilo najlažje. Zapisana je bila novinarstvu, so pisali njeni kolegi v nekrologih, in je bila res. Predana, še celo preveč, tako da se je bala, da bo kaj zamudila, če bo za kakšen dan pozabila na svoj poklic.
Pri vseh teh odhajanjih me vedno znova pretrese to, kako zelo hitro se življenje vrne na stare tire. In kako hitro ljudje pozabijo, da je nekdo vedno poskrbel za smeh ali pa da mu ni ušlo, kaj ljudi spravlja v obup, in je potem to raziskal. Saj ne da bi zavestno pozabili, le življenje gre tako zelo hitro svojo pot, da pridejo mimo novi prinašalci smeha in novi urejevalci novic.
»Na Žalah je polno takih, ki so mislili, da so nenadomestljivi,« je nekoč nekdo rekel moji dragi prijateljici, ki ji tudi vedno primanjkuje časa. In jo s tem hudo prizadel. Meni pa se je že takrat zdelo, da ima ta stavek globlji pomen, čeprav smo se, ko ga je ta moški izrekel, vsi režali.

Vir: Jana
Značke: pogreb, življenje, konec