»Kepo sem dobila v glavo,« mi je namesto pozdrava rekla moja hči.
»A si se kepala?« sem jo vprašala in mi je razložila, da se v bistvu ni. Da so se kepali drugi otroci, ona pa je pač stala tam in je ena od kep priletela tudi vanjo.
Pojasnila sem ji, da se take nesreče pač zgodijo, kadar naokoli frči sneg, pa mi je v odgovor hitela dopovedovati, da ji je ena kepa priletela naravnost v obraz. »Nesreča pač,« sem pribila in s tem je bil zame pogovor končan. Mala tudi ni več rekla besede o tem in tako smo imeli doma glede tega mir.
Potem pa je dober teden po tem dogodku k meni stopil oče Hanine sošolke, rekoč, da bi se njihova družina rada dobila z našo na kavi. »Smo naredili kaj narobe?« sem vprašala plaho in mi je pojasnil, da ne, da pa je njegova hči sodelovala v kepanju naše hčere. Sedem mandeljcev se je menda spravilo na Hano in njeno sošolko. Postregel mi je s podrobnostmi, o katerih se mi še sanjalo ni, in ko sem ga takole poslušala, mi je postajalo čedalje bolj vroče. Pa ne zato, ker bi bila jezna na njegovo hčer, ker dobro vem, da v njenih letih nisem bila niti pikico boljša, ampak zato, ker se mi je pred očmi začel prikazovati trenutek, ko mi je moja Hana s svojim omejenim besednim zakladom skušala dopovedati, kako so potekale stvari, jaz pa sem ji dopovedovala, da to, kar se ji je zgodilo, res ni neka velika reč.
Definitivno je punca vedela, da nekaj ni bilo čisto tako, kot bi moralo biti, in me je želela seznaniti s tem, a je pri meni žal naletela na gluha ušesa. In ker ni uspela ne s prvo ne z drugo razlago, pa s tretjo tudi ne, je pač odnehala in se sama soočila s problemom. Na srečo je bila v igri precej nedolžna zadeva in ne kakšna hudo resna reč, a vseeno, njena mama, ki naj bi ji bila vedno v oporo, jo je to pot pustila na cedilu. Kar pa seveda ni prav in sem si zato obljubila, da se to ne sme več zgoditi, čeprav sem bojim, da se še bo.
Ko sem prebolevala to svojo neodzivnost in preganjala občutke krivde, sem se spomnila dobre znanke, ki se je ujela v točno takšno past kot jaz. Sin ji je večkrat omenil, da v šoli ni vse lepo in prav, a sta z možem vedno le zamahnila z roko, češ preobčutljiv si, pa dovolj star, da bi lahko že znal poskrbeti zase. Da ga zafrkavajo, da je debel, je potožil enkrat, pa mu je oče odgovoril, da so nekoč zafrkavali tudi njega, pa lahko zdaj vidi na lastne oči, da sploh ni debel in kam je prišel. Ko je potožil, da otroci niso prav nič prijazni z njim, so ga potolažili, rekoč, da tako pač je, da so otroci kdaj pa kdaj tudi neprijazni.
In potem ni rekel nič več. In oni so mislili, da je vse O. K. in da zna fant sam urejati svoje zadeve.
Dokler jih ni nekega lepega dne presenetil telefonski klic in celotne zadeve postavil v novo luč. Klicali so jih namreč s policije, ker naj bi bil njihov sin vpleten v neko čisto nič legalno reč. Seveda se je pozneje izkazalo, da ni imel nič s tem, da so mu sošolci zadevo podtaknili in da je on vedel, da to, kar počnejo, ni prav, a ni imel moči, da bi sam naredil temu konec.
Preiskava je pokazala, da fanta sošolci niso le grdo zmerjali in klicali z vsemi mogočimi imeni, naredili so celo spletni profil na Facebooku z delovnim naslovom Sovražimo ga. Mulci so všečkali kot nori in se ob tem spomnili še vse druge vrste krutih šal na njegov račun.
Ko so ga na policiji vprašali, zakaj doma ali v šoli ni rekel nič o tem, jim je odgovoril, da je večkrat poskusil, a je naletel na zelo slab odziv in je zato raje odnehal ter skušal sam poskrbeti zase. Mama in oče sta se ob tej izjavi zaradi občutka krivde skorajda zvalila v grob.
A tako pač je, starši včasih ne utegnemo, ne znamo ali pa nočemo prisluhniti svojim otrokom, kar seveda ni prav, je pa še kako resnično. V poplavi vseh mogočih opravkov in opravil včasih pač zmanjka časa za to, da bi pozorno poslušali tiste, ki so nam najbliže, in v podtonu prepoznali tiste informacije, ki bi jih bilo treba vzeti v podrobnejšo obravnavo. Zgodilo se je meni, zgodilo se je moji znanki in najbrž še komu. In čeprav smo si vsi obljubili, da se ne bo zgodilo več, nekako vemo, da se bo najbrž še ponovilo. Pa četudi smo zdaj dosti bolj čuječi, kot smo bili pred vsemi temi dogodki.

Vir: Jana
Značke: facebook, nasilje, všečkanje, vrstniki, šola