»Kako si, Hana?« je deklica vprašala mojo hčer in ji je ta avtomatsko odgovorila, da je kul. »In kako se imaš v šoli?« je vrtala naprej, »te kaj zafrkavajo?« »Ja madona, kakšno vprašanje pa je zdaj to,« sem malce začudeno povzdignila glas, pa se je v pogovor hitro vključila njena mama in mi šepnila na uho, da jo to sprašuje zato, ker se točno to dogaja njej. Njeno hčerko zato, ker je majčkeno drugačna od drugih otrok, pa sploh ne po razmišljanju, temveč na pogled, sošolci prav grdo zafrkavajo in to jo spravlja v obup. »Pravzaprav,« se je popravila, »je stanje zadnje čase malo boljše, ker sem zagnala vik in krik.«
In potem mi je začela praviti o tem, kako se je mularija spravila na njenega otroka. Kar precej časa so jo mulci »samo« zafrkavali, ji nagajali in počeli še druge sorte drobnih packarij. In ta mala je vse to vdano požrla, doma ni rekla nič in zato nihče ni vedel, da trpi. Potem pa je šla mularija precej velik korak naprej in se začela igrati igrico z delovnim naslovom kužno. Šla je nekako takole: vse tiste stvari, ki se jih je dotaknila znankina hči, so postale kužne, zato se jih ni smel dotakniti nihče več. Tudi tukaj mala še ni doživela javnega živčnega zloma, so jo pa začele tlačiti nočne more. Ko jo je mama začela spraševati po izvoru težav, ni več zdržala in ji je povedala, da se otroci norčujejo iz nje.
Nočem si predstavljati, kako se je počutila ta moja dobra znanka, pa bi si pravzaprav morala, ker v praksi vidim, da tudi mene čakajo podobne reči, živo pa si predstavljam, kako je doživela živčni zlom. Da se je najprej na samem pošteno zjokala, potem pa sedla za računalnik in tistim staršem, katerih otrok se je domislil te grozne igre in je tudi sicer pobudnik podobnih lumparij, napisala pismo.
Bojda so se zelo hitro odzvali nanj, zgroženi, kakšnih packarij je sposoben njihov otrok. Takole vzpodbujena s pripravljenostjo na sodelovanje je pisala še preostalim staršem in tako rekoč vsi so se zelo hitro javili nazaj. Potem ko se je enkrat začelo dopisovanje, se je začelo kolesje vrteti in ko so naposled le dregnili v problem, se je izkazalo, da je mnogo večji, kot se je zdelo na prvi pogled. Da žrtev krutih igric ni samo znankina hči, ampak še kakšen drug otrok, pa da so odnosi v razredu na psu, razredničarka pa ne glede na vse dobre namene mularije ne uspe spraviti v red.
Slišala sem že za primere, ko so si mulci v razredu prihajali tako zelo navzkriž, da je razredničarka dvignila roke od njih in jih prepustila toku. Starši so sicer bili plat zvona, a se je pri večini zdelo, da rešitve pravzaprav ni, da se vsake toliko v eni skupini pač najde zbirka primerkov, ki ne morejo bivati skupaj, ker žal ne vedo, kaj je to osnovno spoštovanje do sočloveka, in mislijo, da je svet narejen samo zanje, odraslim pa je, tako kot je to žal v navadi, najbolj mar samo za njihov svet in se ne želijo izpostavljati z imenom.
V tem primeru pa na srečo ni bilo tako, ker se je v zgodbo zelo hitro vključila ravnateljica. Menda je prikorakala v razred in mulariji povedala, kar ji gre, ker pa je pametna ženska, seveda ve, da ena sama pridiga ni dovolj, da je treba zavihati rokave in začeti z resnim delom. Tako poslej enkrat na teden prihaja v razred v spremstvu svetovalne delavke in z mulci govori o tem in onem, skupaj z njimi rešuje težave in konflikte ter jih uči poslušati sočloveka. Poleg tega se otroci vsake toliko skupaj s starši dobijo na nekakšnih športnih igrah in tako še v praksi utrdijo snov.
Naredila pa je ta ravnateljica še nekaj, za kar je treba pred njo sneti klobuk, pa se vam, ki nimate posebnega otroka, njeno dejanje sploh ne bo zdelo bog ve kaj. Poklicala je obupano mamo, mojo dobro znanko, in ji povedala, da ima krasno hčer, ki je zdaj morda resda v težavah, a je prekrasen otrok, ki ga je treba obvarovati v tem smislu, da zaradi vsega, kar se mu dogaja, ne bo izgubil zaupanja v svet. Vse bo še dobro, boste videli, ji je menda rekla in ji s tem na rano pritisnila prepotreben obliž.
Velikokrat slišim ljudi reči, da se morajo otroci sami zmeniti med seboj, in tudi sama mislim tako. A le do določene meje. Do tam, ko začne nekdo zaradi tega, kar se dogaja, trpeti. Tam in takrat se moramo v zgodbo vključiti odrasli. Pa četudi so otroci stari »že« dvanajst ali pa celo petnajst let.

Vir: Jana
Značke: medvrstniško nasilje, šola, ravnatelj, otrok, odrasli