»A ti veš, da midva v zadnjih letih nisva spoznala veliko novih ljudi,« mi je zadnjič rekel mož. Ni bil videti prav zadovoljen, ko mi je govoril o tem. Da to dobro vem, sem mu odgovorila, pa da se nič kaj preveč ne ubadam s tem. Da nimam potrebe, da bi blazno širila svojo mrežo, ker mi je tako, kot je, fajn.
Čeprav, priznam, tudi jaz kdaj pomislim na to, da imava pri petinštiridesetih ob sebi in za sabo nekam malo ljudi in da je vsakič, ko se odločava, koga bi v petek zvečer povabila k nam domov, na voljo le malo kandidatov. Nekako se je zgodilo, da so drug za drugim odpadali na poti do sem, kjer sva zdaj in kjer nama je lepo. Ali si nekako nismo imeli več kaj povedati, ker je šel naš razvoj svojo pot, ali pa so eni obstali na mestu, medtem ko sva šla midva naprej.
Če povem po pravici, sva največ ljudi izgubila, ko sva dobila Nejca. Je pač tako, da se ljudje pri najinih letih ubadajo z drugačnimi težavami, kot so plenice, in so ravno dovolj egoistični (pa ne vem, ali je to prava beseda), da se jim ne da poslušati joka in teženja, ki pride v paketu z dveletnim mulcem. Poleg tega midva zvečer ne moreva ven, ker nimava varuške, ki bi poskrbela za otroka, nimava pa je zato, ker se mi pri mojih letih ne da iskati nekoga, ki ga bom najprej morala vsega naučiti, potem pa, ko se bo ravno vsega naučil, bo šel svojo pot. In ker sva stara toliko, kolikor sva pač stara, nimam več prijateljic in kolegic, ki jih pestijo enake težave, in zato ne morem dvigniti telefona kot nekoč in vprašati, ali kdo pozna koga, ki bi prišel k nam in nama odvzel del bremena ter bi zanj vedela, čigav je, in bi me zato skrbelo malo manj.
Skratka, če povzamem, pri teh letih imava ob sebi in za seboj nekaj zanesljivih ljudi in meni se zdi, da je to čisto dovolj. Preprosto se mi ne da več čvekati z vsakim, ki pride mimo, in ne spustim ljudi kar tako v svoj ožji krog. Temu rečem čiščenje in s to besedo spravljam moža v obup, a tako je, ljudje se pač ne razvijamo vsi enako in zato včasih ne sodimo več v isti koš, pa čeprav smo se svoje dni imeli krasno in smo si bili blizu kot le malokdo. Opažam pa, da so zdaj tisti, ki jih vseeno pripustim v svojo bližino, povsem drugačni ljudje, kot so bili tisti, s katerimi sem skupaj hodila nekoč. Saj sem tudi jaz ne nazadnje drugačna, več izkušenj imam in več vem in zakaj bi torej objokovala tisto, kar je bilo, ko pa imam zdaj povsem drugačne potrebe.
Včasih se je to moje čiščenje ljudem zdelo grozno. Kadar sem rekla, da se mi ne da več čvekati z ljudmi kar tja v tri dni in da v tem času doma raje berem knjigo ali pa sem sama s seboj, mi je mož velikokrat očital, da sem čudna, in so me tudi drugi po mojem videli tako. Zdaj pa se mi vedno večkrat zgodi, da mi prijatelji ali znanci razlagajo o tem, da so naredili čistko v odnosih. Tako kot v omari, ko vsake toliko zmečeš proč vse tisto, česar ne nosiš več, in si potem lažji ter se bolje počutiš. Vse več ljudi okoli mene spoznava, da ni pomembna količina, temveč kakovost. Da se torej lahko imaš veliko bolje z zgolj nekaj ljudmi kot s celim kupom.
Nekaj pa me kljub temu bega pri teh mojih očiščevalnih seansah, pa si z odgovorom na to vprašanje še nisva čisto na ti. Kako daleč in globoko naj grem? Kajti če bi iz svoje bližine odstranila še vse tiste ljudi, ki jih zdaj sicer še spustim blizu, a mi v bistvu kradejo energijo in me s svojim egoizmom spravljajo v obup, bi ob meni ostali le trije ali štirje, ki jim lahko iz srca rečem prijatelj in za katere vem, da so čisto zares to. Prijatelji. Ljudje, na katere se lahko obrnem v stiski. »Misliš, da bi morala narediti ta korak in zradirati iz svoje bližine vse presnete egoiste,« sem oni dan vprašala moža, »ali pa bi morala še naprej jemati njihove napake v zakup in jih sprejeti takšne, kakršni so, ker tudi pri meni napak ne manjka? Naj bom potem, ko gredo domov, še naprej žalostna, ker smo si tako malo dali in bi bilo pravzaprav čisto vseeno, če našega srečanja sploh ne bi bilo?«
Tokrat me mož ni gledal, kot da sem priletela z Lune, čeprav je hudo prijazen tip. Je rekel, da se zadnje čase tudi on sprašuje, kaj hudirja se dogaja z ljudmi, ali res vidijo samo še sebe. Žal pa tudi on ne ve odgovora na vprašanje, ali je prepričanje, da bi ljudje v odnosih morali plemenititi drug drugega, ne pa da nam je dovolj že to, da zgolj smo, res tako zastarelo.

Vir: Jana
Značke: prijatelj, odnosi, čistka