Če zaprem oči, se vidim, kako sedim v avtu in zrem na šolsko dvorišče, kjer se moja hči skuša na svoj žalostni način vključiti v igro vrstnikov. Čeprav ne slišim besed, ker nas loči kakšnih dvajset metrov in so otroci za nameček zunaj, jaz pa svet opazujem iz varnega zavetja avtomobila, vidim, da se punčke delajo, kot da moje hčere ni. Ko je ona na vrsti za to, da bi skakala čez kolebnico, preprosto stopijo prednjo in začnejo skakati, moja pa ne ve, kaj naj naredi. In tako se punčke izmenjavajo pri skakanju, naša pa kar stoji in žalostno gleda naokrog. Četudi se ob tem počutim grozno, še kar sedim in čakam, kaj se bo zgodilo.
Seveda se ne zgodi nič, zato počasi odkorakam na prizorišče in ker se dekletom bližam za njihovimi hrbti, sploh ne vedo, da sem že tako rekoč tam, za njimi, in da zdaj tudi slišim, kaj govorijo med seboj. Kajti z mojo hčerko ne spregovori nobena.
Ko nas loči le še nekaj omembe nevrednih centimetrov, se eni od njih le posveti, da je prisotna tudi Hanina mama, in ne da bi to dejstvo omenila drugim, začne nagovarjati mojo hčer. »Joj, Hanči, kako sem vesela, da imaš rojstni dan,« ji reče in moja hči, presrečna, da je nekdo opazil, da stoji tam, ji začne razlagati, da ima res rojstni dan in da je tudi ona zelo vesela. Potem me zaznajo tudi druge punčke in začnejo tako živahno klepetati z mojo hčerko, jo objemati in skoraj za roko voditi h kolebnici, da človek sploh ne bi verjel, da so še malo prej komaj opazile, da že ves čas stoji ob njih.
Gledam to svojo naivno hčerko, ki se ji tudi slučajno ne sanja, kaj se ji dogaja pred očmi, ki ne ve, kaj je to žlehtnoba, in se vsakogar razveseli, kot da je edini človek na tem planetu. Pustim jo, da užije svojih pet minut slave, ki ji jih je zagotovil mamin prihod, potem pa jo zvlečem iz njihove družbe domov. Na poti skušam iz nje izvleči njene občutke, sprašujem jo, ali so deklice prijazne do nje, pa pravi, da so, in ugotovim, da ima na srečo vgrajeno varovalko, ki jo za zdaj še varuje pred vsem zlom tega sveta.
Odtlej, ko sem takole molče in v tišini opazovala ta prizor, je minilo šest let, pa se mi še vedno zdi, da je bilo včeraj. Spomnim se, da sem tisti večer, ko se je to zgodilo, možu razlagala predvsem o tem, da ne morem verjeti, kakšne packe so lahko že tako majhne punčke, da lahko tako rekoč v sekundi pokažejo svetu povsem drug obraz. Da, tisto, kar me je takrat najbolj prizadelo, sploh ni bilo to, da so deklice ignorirale mojo hčerko, ampak to, da so tako naglo spremenile svoje obnašanje in ravnale v skladu s pričakovanji odraslih. Čeprav so bile drobcene in na pogled nebogljene, jim je bilo že takrat jasno, kako naj bi se obnašale do Hane, ko so zraven odrasli. Pri fantih tega nisem doživela nikoli, pa sem ob tistem šolskem igrišču presedela kar nekaj ur. Tisti, ki Hane niso marali na samem, so bili tudi v družbi odraslih povsem indiferentni do nje. Nikoli nisem zaznala nobene igre.
Kar nekajkrat v preteklih letih so me skušali prepričati, da je kakšna od deklic naklonjena moji hčerki in bi se morala jaz kot mama bolj potruditi, da bi se bolje spoznali, pa sem jim vedno znova rekla ne. Ne, ne bomo se trudili, ker je ta naklonjenost samo maska za odrasle in so stvari takrat, ko so otroci sami, povsem drugačne. Preveč časa sem namreč preživela na šolskih hodnikih, na robu igrišč in prevečkrat sem kukala skozi okno, da bi videla, kako stvari tečejo, ko odraslih ni. Velikokrat me niso pustili do besede, pa se je pozneje vedno izkazalo, da sem imela prav. Da so tiste punčke, ki so v družbi odraslih najbolj razumevajoče in uslužne, na samem en sam obup.
Kadar zdaj beseda nanese na punce in na to, kakšne packe so lahko do drugih in česa vse so zmožne v iskanju lastne identitete, se zato samo smejim. Da to že dolgo vem, razložim ljudem, in me to zato prav nič ne preseneča.
Kako zelo je to res, mi razlagajo tudi vzgojiteljice in učiteljice, ki delajo z današnjo mularijo. Da imajo z dekleti stokrat več dela kot s fanti, pravijo, in da se dečki stepejo in sprejo, potem pa gredo igrat nogomet, medtem ko punce vlečejo zamere v nedogled, ščuvajo druge proti drugim, iščejo zaveznice ter izključujejo tiste, ki ne gredo z njimi v korak. Da jim je že zelo zgodaj jasno, kako se vrti ta svet. Morda je prav to razlog, da se nikoli nisem prav dobro znašla v ženskem svetu.

Vir: Jana
Značke: šola, igrišče, odnosi