»Mi spraviš petdeset evrov za hude čase?« mi je oni dan rekla moja druga tako rekoč hči, tista namreč, ki sva jo z možem dobila pred dobrimi petnajstimi leti v Mladinskem domu Malči Beličeve in uradno sicer nikdar ni bila najina hči, a sva jo vedno imela čisto za svojo. Tudi težila sva ji vedno [ ... ]

Na posteljo sem ji pripravila roza krilo in roza majico ter bele pajkice. Nato sem se posvetila drugim stvarem. V tisti svoji delovni vnemi sem opazila, da se nekam pogosto sprehaja naokrog, in prvo, na kar sem pomislila ob tem, je bilo, da ne bova uspeli pravočasno oditi od doma. Ampak sem jo pustila pri [ ... ]

Skupno pripravljanje kosila naj bi bilo prijetno doživetje. In je tudi bilo, dokler se nisva midve s Hano hudo sporekli. Dogodek je bil sicer banalen in bi v kakšnem drugem gospodinjstvu zelo verjetno šel mimo neopažen, pri nas pa je sprožil veliko vpitja na obeh straneh, solze na eni in za konec še besedni dvoboj [ ... ]

»Če bi vedela, da bo šla Hana septembra v staro šolo, bi bila kar malo živčna,« sem enkrat konec avgusta rekla možu, potem ko je bilo poletja kar nenadoma konec in je mala v drugem počitniškem mesecu brala morda vsega skupaj kakšnih desetkrat in ne dosledno vsak dan po pet minut, kot sem optimistično napovedovala [ ... ]

Lutfi Abdullah je do svojega sedmega leta živel prav prijetno življenje na Kosovu. Dokler ga ni nekega lepega dne nevestni voznik zbil z avtomobilom. Ko je po nesreči odprl oči, je čutil zgolj svoj obraz, vse drugo na njem je bilo mrtvo, kot bi pripadalo kakšnemu tujcu. Zdravniki iz njegovega kraja so ga napotili na [ ... ]

Tečna sem bila tako, da bi lahko koga tudi usmrtila. Ko zdaj gledam z distance na tiste mučne dni, se mi prav smili ta moj prijazni mož. Kar naprej sem nekaj renčala nanj, mu kazala nepospravljene nogavice, pa hlače, ki jih spet ni zložil, najmanj petkrat sem ga opozorila, da se preveč posveča teku in [ ... ]

Moja hči je bila zadnjič strašno vesela, ko si je izbila zob. Vsaj enega je namreč izgubila brez pomoči zobozdravnika. Midva z možem pa ob pogledu na njena škrbasta usta nisva premogla niti trohice veselja, saj je bilo tisto, kar je moja hči tako radostno zavila v prtiček za zobno vilo in je potem poniknilo [ ... ]

Zadnjič se mi je zgodilo, da sem videla zvezde kar sredi belega dne. Šla sem v trgovino, prijela v roke lonček bazilike, se hotela zravnati in se je zgodilo. Tako zelo me je uščipnilo v križu, da sem se morala prav zbrati, da nisem iz sebe spustila kakšnega nespodobnega glasu. Spustila sem baziliko, kot bi [ ... ]

Oni dan sva si s prijateljico privoščili materinski dan. Pa kaj, če je bil 26. september in ne prav za to določen dan. Petnajst minut po tem, ko sva otroke pospremili v šolo, moža pa v službo, sva sedli v avto in se odpeljali proti Italiji. Vremenska napoved za tiste konce je bila sicer zastrašujoča, [ ... ]

»Prodala sem svojo prvo zlato zapestnico,« je Manca Košir prostodušno priznala novinarki Obrazov. In dodala, da je to naredila zato, ker je ugotovila, da nima nič v denarnici, da bi razveselila svoje vnuke in mlajšo hčer. »Jaz pa rada kam povabim, slavim, kupim kakšno oblačilce ali dam denar, če ga kdo potrebuje.« Za zapestnico je [ ... ]