Tečna sem bila tako, da bi lahko koga tudi usmrtila. Ko zdaj gledam z distance na tiste mučne dni, se mi prav smili ta moj prijazni mož. Kar naprej sem nekaj renčala nanj, mu kazala nepospravljene nogavice, pa hlače, ki jih spet ni zložil, najmanj petkrat sem ga opozorila, da se preveč posveča teku in premalo časa namenja družini, da o tem, da sem mu očitala, da mi nič ne pomaga v gospodinjstvu, sploh ne govorim.
Če mi je kaj rekel na vse te moje očitke - običajno mi reče, da on meni nikoli ničesar ne očita -, sem skoraj planila v jok in se izgubila v kopalnico na pomirjevalni tretma. Grozen teden, skratka, za vse nas. Zdelo se mi je, kot da izgubljam samo sebe in da se moram spet poiskati med umazanimi lonci, cunjami, domačimi nalogami, sesalniki in kaj vem čem neurejenim vse še. Naj sem se še tako opozarjala na to, da nisem prav prijazna do drugih, kar ni in ni šlo, da bi ravnala drugače.
Potem sem neki četrtek kar odredila, da je to možev dan, kar je pomenilo, da mora po hčerko v šolo in z njo preživeti dan. Nič ni rekel, ko sem mu sporočila vsebino odločbe, in je šel naslednji dan res ponjo. Šla bova na razstavo, je odločila Hana, in sta se okoli petih spravila od doma. Pustila sta me samo z nepospravljeno mizo od kosila in s takim kaosom v kuhinji, da bi najraje kar takoj planila v jok. Še psa je treba peljati na sprehod, mi je šlo skozi možgane, in sem torej opravila še to.
Ko sem prijela v roke prvi lonec, sem se vprašala, zakaj pravzaprav počnem vse to. Zakaj ne bi ubogala moža in ta čas, ki se mi je ponudil, izkoristila zase. Šla na Rožnik, na primer. Ne, je kljuvalo v meni, ne moreš pustiti take mize, kuhinje pa tudi ne. Ni bolj grozne zadeve na svetu, kot da se s prijetnih poti vrneš domov med umazane lonce. Priznam, da sem enega že nesla z mize, ko mi je le prišlo do živega, da sem si vse to silno breme naložila sama in da ne bo čisto nič narobe, če ta trenutek nekam grem, da me bo vsa ta zmešnjava počakala.
In sem položila lonec nazaj na mizo, obula športne copate in jo mahnila v hrib. Mislim, da mi je že po sto metrih hoje odleglo. V mislih sem umorila vse tiste, ki naj bi bili krivi za moje neuravnoteženo duševno stanje, jih znova obudila od mrtvih in sklenila premirje z njimi. Ločila sem se od moža, ker tako zelo uživa v svojem teku, da se njegovemu načinu življenja nehote podrejam še jaz. Razčistila sem z znanko, ker v resnici sploh ni tako prijazna, kot se dela, da je. Vse to na dobrih sto metrih.
Nadaljevala sem lahka kot peresce in si med razmišljanjem v žepe tlačila kostanje, da sem bila prav čudna na pogled. Uživala sem v samoti in v pogovorih sama s seboj, tistih normalnih, ki so sledili začetnim ubijalskim. Ko sem se čez kakšni dve uri in pol pridružila možu in hčerki, sem bila kot nova. Krotka, prijazna, pomirjena sama s seboj.
Samo malo tišine in samote potrebujemo včasih vsi mi, da znova vzpostavimo notranje ravnovesje. Da zaslišimo, kdo smo v resnici, in najdemo pravo pot. Najbržž se večina sploh ne zaveda, kako pomembno je kdaj biti sam s seboj. In kako prija, da se lahko ukvarjaš le s sabo. Tudi jaz pogosto pozabim, kako dragocena so taka srečanja in kako mučna znajo biti kdaj pa kdaj, ko v vsej tisti tišini in osredotočenosti nase privrejo na dan tudi tvoje temne plati.
Seveda je tudi s samoto tako, da pogosto spoznamo njeno pravo vrednost šele takrat, ko ni več na dosegu roke. Ko nam nekdo ali nekaj vzame možnost pustiti umazane lonce sredi mize in se posvetiti brskanju po lastnih globinah. Nina Wabra, novinarka, ki je zaradi prometne nesreče pristala na vozičku, in zelo pogumna ženska, ki jo neskončno občudujem, je v intervjuju na to temo povedala tole: »Pogrešam trenutke samote. Ne govorim o osamljenosti, temveč o samoti - ko lahko kam pobegneš neodvisno od kogar koli.«
Ne čakajte predolgo, da boste spoznali dobrobiti samote. Pustite razmetane cunje sredi stanovanja in jo mahnite v hrib. Ali pa pojdite po ravni cesti. Ni važno, kam boste usmerili korak, pomembno je le, da boste našli pot do sebe.

Vir: Jana
Značke: samota, tek, stanovanje, lonec