Moja hči je bila zadnjič strašno vesela, ko si je izbila zob. Vsaj enega je namreč izgubila brez pomoči zobozdravnika. Midva z možem pa ob pogledu na njena škrbasta usta nisva premogla niti trohice veselja, saj je bilo tisto, kar je moja hči tako radostno zavila v prtiček za zobno vilo in je potem poniknilo neznano kam, stalen zob. Njena čudovita spodnja enka.
Ko sem izvedela to grozno vest, sem najprej mislila, da se bom onesvestila. Kar zavrtelo se mi je pred očmi. Resda sem se potem toliko zbrala, da sem lahko komunicirala z okolico, a me je izguba tega Haninega stalnega zobka tako pretresla, da sem vse tisto, kar sem čutila v tistem trenutku, le težko skrila pred svojim otrokom. V bistvu mi to ni niti malo uspelo, četudi sem se še tako trudila, in sem, ko sva korakali proti avtomobilu, jokala v telefon kot kakšen otrok.
Kaj je narobe, da jočem, je hotela vedeti moja hči, in nisem imela druge izbire, kot da ji po pravici povem, da žalujem za njenim zobom. Vem, da sem jo s tem samo še bolj zbegala, ker smo se pred to nesrečo dve leti trudili, da bi kakšen mlečen zob spravili iz njenih ust. Spodbujali smo jo, da je majala te svoje mlečne zobke, ji težili s tem prav vsak dan, a so po dveh letih intenzivnega dela še vedno stali natanko tam kot prej in so ji jih na koncu odstranili z operacijo, da so naredili prostor za celo vrsto stalnih zob, ki so potrpežljivo čakali v ozadju.
Prišli sva domov in v tem času sem se vsaj za silo pomirila, potem pa je poklical mož in sem spet planila v jok in sem mu komaj razložila, kaj se je zgodilo. Potrebovala sem kakšne pol ure, da sem se malo spravila v red, a sem že ob pogledu na svojo hčer, udobno spravljeno v njenem kotičku in zadovoljno kot le kaj, spet začela neutolažljivo jokati.
Tako me je našel mož in, kot je priznal kasneje, še sam skoraj planil v jok. Malo zaradi Hanine nesreče, nekaj pa tudi zato, ker je pogled na jokajočo žensko smrt za moške oči. V takem histerično jokavem stanju sem vztrajala ves dan, jokala sem in se pomirila, pa potem ponovno planila v silen jok.
Že ko sem na kavču tulila kot kakšen otrok, sem vedela, da se to zame ne bo dobro končalo. Da ni normalno, da odrasla ženska zganja tak cirkus zaradi enega zoba. Da so čustva absolutno preveč intenzivna za tako, realno gledano, malo izgubo. In sem med solzami razlagala možu, da vem, da ni prav, da zganjam tak cirkus, a da si ne morem pomagati in moram vse tisto, kar čutim, spraviti ven. In sem spet začela smrkati. Mislim, da pred desetimi leti, ko sem rodila Hano, nisem pretočila toliko solz.
Žalne slovesnosti za Haninim zobom so trajale še celih sedem dni, en sam pogled na Hanin škrbasti nasmeh je bil dovolj, da sem morala v kopalnico na čiščenje oči. Slab teden po tem, ko sem se vendarle za silo pomirila, me je uščipnilo v križu. »To je to,« sem rekla možu, »kazen za ves tisti jok.« Seveda se ni strinjal s tem, da lahko imajo silna čustva in boleč križ kakšno skupno točko, a sta mi to potrdili obe terapevtki, ki sem ju obiskala v naslednjih dneh.
Prva, diplomirana fizioterapevtka, pripadnica uradne medicine, mi je razložila, da jih predavatelji na izobraževanjih vse pogosteje učijo o tem, kako zelo sta povezana človekovo fizično telo in duša. Saj ne, da bi bil lahko jok neposreden krivec za bolečine v križu, mi je pojasnila, zamajano duševno stanje je zgolj sprožilec nečesa, kar se je lahko pripravljalo že dlje časa. Lahko da je Hanin zob s seboj odnesel deset let frustracij, ki jih je povzročilo Hanino rojstvo in ki se jih nikoli nisem zavedala ter tudi nisem tako gledala nanje.
Ne vem, kaj natančno se je dogajalo z mano v tistih jokavih dneh, vem le to, da sem grozen realist in da nič kaj ne verjamem v raznorazne teorije o nakopičeni žalosti in teh rečeh. Sem pa v tistih trenutkih žalovanja čisto zares čutila, da ti lahko nekaj fizično neotipljivega škodi. Ti pusti posledice, ki jih ni mogoče prekriti z obližem. In tega, mislim, se ljudje premalo zavedamo. Dokler nas ne uščipne v križu ali pa se nam telo oglasi kako drugače in veliko bolj boleče.

Vir: Jana
Značke: zobozdravnik, realist, rojstvo, medicina, duša