181. Hanina učna ura: Zakaj smo včasih škrti sami do sebe

24. okt, 2012 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

Zadnjič se mi je zgodilo, da sem videla zvezde kar sredi belega dne. Šla sem v trgovino, prijela v roke lonček bazilike, se hotela zravnati in se je zgodilo. Tako zelo me je uščipnilo v križu, da sem se morala prav zbrati, da nisem iz sebe spustila kakšnega nespodobnega glasu. Spustila sem baziliko, kot bi se opekla, in prav počasi odšepala proti izhodu, ne da bi kupila tisto, po kar sem pravzaprav prišla.
Ko sem takole šepala proti avtomobilu, sem se trudila, da ne bi bila videti preveč pomilovanja vredna in da moj mož, ki me je čakal v njem, ne bi že od daleč opazil, kako zelo me nekaj boli. Bolečine mi seveda ni uspelo prikriti, in ko sem odprla vrata avtomobila, sem se zazrla naravnost v dvoje prestrašenih oči. »Si v redu?« me je vprašal, in sem mu morala nerada priznati, da ne.
Nekako sem se namestila na sedežu in zdržala vožnjo do doma ter potem premagala še tistih sto deset stopnic, ki so me ločile od našega doma. V stanovanju sem se zgrudila na kavč in tam ostala do naslednjega dne. Mož je skakal okoli mene in ustregel vsaki moji želji, zmasiral me je in mi dal jesti, in če bi le mogel, bi z veseljem ležal na mojem mestu z vsemi tistimi bolečinami vred, se mi zdi.
Naivno sem upala, da se bom zjutraj zbudila brez bolečin. Seveda se niso poslovile same od sebe in sem jih potem pestovala še ves naslednji dan. Vmes sem pridno zbirala predloge, h kateremu terapevtu naj grem, in ko se je dan prevesil v popoldne, je bilo v moji beležki osem telefonskih številk. Najboljši terapevti med dobrimi.
H kiropraktiku za zdaj še ne grem, sem se odločila, ker me je preveč strah, čeprav so mi prijatelji, ki so prestali to izkušnjo, že velikokrat razložili, kako je s temi rečmi. Ampak še nisem zbrala poguma za ta korak. Ker je bilo stanje iz minute v minuto slabše in je postalo jasno, da bo treba ukrepati, sem zavrtela številko Hanine fizioterapevtke. Da me bo z veseljem vzela, je rekla, in to še isti večer.
Tako sem se nekaj čez deveto znašla na njeni mizi in me je potem dobro uro obračala v vse smeri, gnetla, tolkla in raztegovala, da sem bila na koncu utrujena, kot bi imela za seboj maraton. Naj naslednje dni počivam, mi je naročila, in naj se oglasim še kakšenkrat.
Moram reči, da sem dobesedno skakljala po stopnicah, ki sem jih še nekaj ur prej premagala le z največjo težavo, in da tudi s spanjem ni bilo večjih težav. Tudi zjutraj, ko sem peljala psa na sprehod, se mi je zdelo, da je vse v najlepšem redu, a le do prvega ovinka, ko sem naredila napačen gib. Bolečine so bile spet tu in sem se zato potrta odvlekla nazaj domov. Da se bodo zadeve umirile same od sebe, sem si dopovedovala, čeprav sem vedela, da to ni res. Da bo v kratkem nekaj hudo narobe, mi je križ skušal dopovedati že kar nekaj časa, a se je oglašal tako potiho in tako neredno, da ga nisem vzela zelo zares. To bom pa ja prenesla, sem si rekla, in veselo živela po starem naprej.
Deževno sredo sem preživela na kavču in tudi delala kar tam, vmes pa ves čas razmišljala, ali ne bi šla vsaj še na eno terapijo in tako pomagala svojemu telesu, da se lažje spravi v red. Jok, sem si rekla po krajšem premišljevanju, nimam časa za to. Toliko reči je še, ki jih moram postoriti, in res ne morem izgubljati časa z obiski maserjev in terapevtov.
Ko sem to, da nimam časa sama zase, razložila še vsem okoli sebe, sem se šele začela poslušati. Ne da ne bi imela denarja za terapevta, škoda mi je bilo časa zanj. Škoda mi je bilo investirati nekaj vase. Kajti če bi šlo za moža ali pa za hčerko, bi imela na voljo ves čas tega sveta in se ne bi prav nič obirala investirati ga v njiju.
Da pri sebi nenehno nekaj varčujem, s časom, z denarjem, s pohvalami in z ne vem še čim vse, sem dojela, ko sem se nekoliko poglobila vase. Pa da se mi tiste prijateljice, ki najprej poskrbijo zase in šele nato za družino, v bistvu zdijo grozne, sem tudi ugotovila v teh dneh. In sem tako rekoč isti hip, ko sem se dokopala do tega spoznanja, dvignila telefon in se naročila na masažo. Saj se imam drugače čisto rada, samo tako škrta znam biti na svoj račun. Tolaži me to, da vem, da še zdaleč nisem edina.

Vir: Jana
Značke: masaža, fizioterapija, kiropraktik, križ, bolečina

Napiši komentar