Oni dan sva si s prijateljico privoščili materinski dan. Pa kaj, če je bil 26. september in ne prav za to določen dan. Petnajst minut po tem, ko sva otroke pospremili v šolo, moža pa v službo, sva sedli v avto in se odpeljali proti Italiji. Vremenska napoved za tiste konce je bila sicer zastrašujoča, močan dež in celo nevihte, in mož mi je svetoval, naj si izbereva kakšen drug, bolj sončen dan. A se nisva pustili pregovoriti, ker sva se pretežko uskladili in našli dan, na katerega sva lahko bili obe prosti. Bova pa v kakšni prijetni kavarni ves dan pili kavo in čvekali, sva si rekli, ter se podali na pot.
Ko sva ob desetih tam v Italiji grizljali sveže rogljičke in pili kavo, sva bili po mojem še najbolj podobni otrokoma, ki se jima je uspelo izogniti staršem in zdaj daleč proč od radovednih oči zobata prepovedane sadeže. Da je neskončno zadovoljna, ker se ji ni treba ukvarjati s tem, kaj bodo jedli otroci, je rekla prijateljica, in sem se morala strinjati, da tudi meni strašansko godi, da mi ni treba razmišljati o tem, s čim bom nahranila svojega izbirčnega otroka, pa o tem, ali ji bo uspelo pravočasno priti na balet, tudi ne. Popolna svoboda, sva navdušeno vzdihovali, se nalivali s kavo in govorili kot dež.
Tisti dan nisva kupili nič omembe vrednega, pa saj bistvo tega materinskega dne sploh ni bilo v nakupovanju, temveč v tem, da sva bili sami. Dve odrasli ženski brez obveznosti in urnika ter z neskončnim spiskom neobdelanih tem.
V tem času, ko sem se jaz preganjala po trgovinah, je bil moj mož sam s Hano. Ob pol dveh je šel ponjo v šolo, kar se zgodi sila redko, ker ponjo pač hodim jaz. Okoli treh sta mi poslala sporočilo, da sedita v kitajski restavraciji in jesta kosilo, še pred tem sta šla Hani kupit blazino za spanje, ker je tisto noč prespala v šoli. Da sta se veliko stiskala, mi je poročal mož, ko sem se okoli desetih utrujena vrnila domov, pogovarjala (in to o povsem drugih temah kot midve) in brala. Iz njegovega navdušenega pripovedovanja se je dalo razbrati, da jima je dvojina strašno dobro dela.
Nekaj dni za tem sproščujočim 26. septembrom je šel mož na službeno pot. Tudi midve s Hano sva preživeli čaroben dan v dvoje. Že zelo zgodaj sem šla ponjo v šolo, skupaj z njo skuhala kosilo in nato naredila naloge, in ko sva opravili obvezni program, sva si privoščili še ogled razstave teles. Popoln dan, preživet brez enega samega prepira. Moja hči, ki se sicer nenehno pritožuje, da mora prezgodaj spat, je šla ta dan v posteljo brez enega samega ugovora in pred spanjem tudi ni bila prav nič žejna kakor druge dni.
Ko sem se utrujena zgrudila na kavč, poskusila še kaj prebrati in tako narediti tudi kaj zase, sem lahko ugotovila le to, da je najina hči povsem drug otrok, kadar je samo z enim od naju. Ni ji na primer treba stokrat reči, da bo treba domov, in za odhod zadostujeta že dve opozorili, tudi ni tako prepirljiva in občasno celo nesramna kot druge dni, pripravljena se je dogovoriti o večini stvari in se nasploh obnaša nekako bolj odraslo kot takrat, ko smo v množini.
Najbrž je tako zato, ker ima takrat, ko je samo z enim od naju, tega res samo zase, je pa res tudi to, da se na take posebne dni oba z možem bolj potrudiva zanjo in tudi zase. Se mi zdi, da intenzivneje razmišljava o tem, kaj bova počela z njo, in da se želiva izogniti vsakdanji rutini. Pa pri tem sploh ne gre za to, da bi tekmovala med seboj, kateri ji bo pripravil bolj vznemirljiv dan, zdi se mi le, da si takrat, ko veš, da se moraš zanesti na lastne sile, in da je to, kako bo potekal dan, odvisno samo od tebe, bolj domiseln in ustvarjalen kot sicer, ko se nevede zanašaš na drugega.
Naslednji dan, ko se je mož vrnil s službenega potovanja, sta se dve prijazni muci spet spremenili v mačko in psa. Mali je bilo spet treba stokrat ponoviti kakšno stvar, spet sem ji težila in ne svetovala kakor dan pred tem. In ponovno je nekako samo od sebe naneslo tako, da je obsedela pred televizijo, medtem ko je šel mož na tek in sem se jaz ukvarjala z nepospravljenimi cunjami ter drugo vsakdanjo kramo …

Vir: Jana
Značke: Italija, služba, šoping, rutina