Na posteljo sem ji pripravila roza krilo in roza majico ter bele pajkice. Nato sem se posvetila drugim stvarem. V tisti svoji delovni vnemi sem opazila, da se nekam pogosto sprehaja naokrog, in prvo, na kar sem pomislila ob tem, je bilo, da ne bova uspeli pravočasno oditi od doma. Ampak sem jo pustila pri miru.
Ko je bila ura že toliko, da je bilo res treba na pot, sem le pogledala, kaj se dogaja z njo, in našla na postelji roza krilo, roza majico in modre pajkice z belimi črtami. Da sem ji nastavila bele, sem jo opozorila, ker se veliko bolje podajo k roza barvi kot modra. »Ne, jaz sem si izbrala modre,« me je zavrnila. Še enkrat sem ji skušala razložiti, katere barve gredo lepo skupaj, da nisi videti kot kakšen pisan papagaj.
»Meni pač paše, da sem oblečena v mavrične barve,« je mala odločno zagovarjala svoj prav in ob tako dobrem argumentu sem popustila. Nehala sem ji težiti s predavanjem o kombinaciji barv, pa čeprav sem še danes prepričana, da imamo starši tudi to nalogo, da svoje potomce seznanjamo z na videz tako banalnimi stvarmi, kot so barvne kombinacije.
A kot sem že napisala, vedno me lahko prepriča dober argument, in če želi moja hči biti mavrična punčka, potem naj pač bo. Saj je na koncu izpadla čisto v redu.
Na to najino avanturo sem se spomnila zadnjič, ko sem se zapletla v pogovor z bivšo sodelavko in mi je rekla, da je bila, ko je videla mojo hčer, prav prijetno presenečena. Da je mala eno prav prijazno bitjece, mirno, urejeno in lepo vzgojeno. Da ni bilo ne duha ne sluha o majhnem vražičku, o katerem pišem v svojih kolumnah. Pa da se na osnovi tega, kar je videla, odločno postavlja na njeno stran.
Ogledala sem si vsa drevesa v bližini, tako nerodno mi je bilo, in najprej pomislila, da bi bilo najbolje ostati tiho. Če imajo ljudje zaradi mojega pisanja občutek, da svojega otroka z zahtevami in vztrajanjem pri dogovorjenem tako rekoč maltretiram, potem naj pač verjamejo v to. Jaz že vem, zakaj počnem vse to, in tudi vidim, kakšen je rezultat mojega početja.
Ne glede na sklep o prisilnem molku sem ji začela razlagati o tem, da je tisto milo in prijazno bitje, ki ga je imela priložnost spoznati, tako prijazno, uglajeno in ne vem kaj še vse zato, ker mu njegova zoprna mama neprestano teži in ga usmerja na pravo pot. Da imam veliko dela s tem, da Hano držim v nekih zastavljenih okvirjih, tistih namreč, ki ji omogočajo, da se tako brez težav zlije z okoljem in si pridobi ljudi na svojo stran.
Lahko bi rekla, da je moja hči kar dobra igralka in da na prvo žogo deluje krotko kot kakšen neuk teliček. Tisti njen drobni ljubki obrazek je že marsikoga prepričal, da ima opravka z nežnim bitjem, ki mu ne bo nikoli, ampak res nikoli povzročalo sivih las. Saj mala v resnici je prav nežno in včasih skrb zbujajoče nebogljeno bitje, a ima hkrati izjemno močno voljo in obsežen repertoar najrazličnejših odklonov od normale, ki jih je dobila v dar od strička Downa.
Zato se vsakič, ko pride v stik z novimi ljudmi, ki naj bi imeli opravka z njo dlje časa, spremenim v govorko. Vsem tem ljudem, ki bodo skrbeli zanjo, povem, da mala ni tako nedolžna, kot je videti na prvi pogled, in da jim bo, če je ne bodo trdo prijeli, hitro zrasla čez glavo. Da si bo povsem prisvojila učitelja plavanja in bo na koncu on delal tisto, kar bo hotela ona, na primer. Razlagam jim, da ni prav nobene potrebe, da ji popuščajo samo zato, ker ima Downov sindrom, in da je običajno sposobna delati vse tisto, kar delajo drugi.
Največkrat me ne poslušajo. Najbržž si mislijo tako kot moja sodelavka tistikrat, da sem pač ena zoprna mama, ki duši svojega otroka in mu ne pusti, da bi na široko razprl svoja krila.
Saj mi najbrž ni treba pisati, da se jaz ne vidim tako in da vse, kar počnem s to svojo ljubo hčerko, počnem v najboljši veri in zato, ker verjamem, da je to dobro zanjo. Ne bom pisala o tem, kako zelo sem sovražila trenutke, ko mi je moj oče, s katerim sva si imela tudi vedno veliko povedati v povišanih tonih, rekel, da nekaj počne za moje dobro. Ampak na koncu sem res izpadla kar v redu.

Vir: Jana
Značke: krilo, Downov sindrom, argument