Lutfi Abdullah je do svojega sedmega leta živel prav prijetno življenje na Kosovu. Dokler ga ni nekega lepega dne nevestni voznik zbil z avtomobilom. Ko je po nesreči odprl oči, je čutil zgolj svoj obraz, vse drugo na njem je bilo mrtvo, kot bi pripadalo kakšnemu tujcu. Zdravniki iz njegovega kraja so ga napotili na zdravljenje v Beograd, njegov oče si je želel, da bi bdeli nad njim slovenski zdravniki. In ker niso hoteli ustreči njegovi želji, je menda stopil domov po puško - bil je namreč lovec - in so bile zadeve hitro urejene, fant pa na poti v Slovenijo.
Potem ko so ga pregledali naši zdravniki, so zaskrbljenemu očetu lahko povedali le to, da bi njegovemu sinu lahko pomagali, a je treba prej ugotoviti, kdo bo plačal njihov trud. »Veste, na Kosovu takrat nismo imeli zdravstvenih kartic, kot ste jih poznali v Sloveniji,« je razložil Lufti. Pustili so torej očeta in otroka na hodniku, ne meneč se za to, da bosta v tuji deželi težko našla pomoč.
Osamljena sta na hodniku čakala na kakšen čudež, oba v solzah, ko je mimo res prišel angel v modri halji. Medicinska sestra je pregledala dečka in nato odšla, a se je že zelo kmalu vrnila z nasvetom: oče naj nemudoma odide iz bolnišnice in nato še iz države ter pusti sina tam. Takemu, prepuščenemu samemu sebi, bodo morali pomagati.
Strti mož je Luftija še nekaj časa objemal, potem pa zbral ves svoj pogum in odšel. Verjetno je bila to najbolj grozna odločitev v njegovem življenju.
Zgodbo o tem, kako je Lufti postal Ludvik, smo lahko slišali vsi tisti, ki smo si ogledali predstavo Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali. Z njo skušajo študenti invalidi na humoren način ozavestiti ljudi okoli sebe in jim povedati vse tisto, kar ostaja zamolčano in zato ustvarja tabuje. Študentje so na vabilo sicer zapisali, da gre za zadnjo predstavo, a srčno upam, da to ni res in da bo dvorana Cankarjevega doma še kakšenkrat tako polna, kot je bila to pot.
Lufti je v letih, ki so minila odtlej, ko je napol mrtev ležal na hodniku, postal Ludvik, in to zato, ker je potem, ko ga je srčni sestri Jelki uspelo obdržati v bolnišnici in mu s tem rešiti življenje, za vedno ostal v Sloveniji. In ker je medtem, ko se je trudil ponovno spoznati svoje telo, naša nekdanja skupna država razpadla ter ni mogel več nazaj domov. Bil je namreč brez dokumentov, tako kosovskih kot slovenskih. Pri njem doma je divjala vojna, tukaj je bil bitko on. Minilo je kar lepo število let, preden mu je uspelo zbrati vse potrebne papirje, da je lahko tudi uradno ostal pri nas, in minilo jih je še nekaj več, da je lahko obiskal svoj nekdanji kosovski dom.
Ves ta čas je bdela nad njim sestra Jelka. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker ima očitno veliko srce. In ker razume, da mora človek včasih narediti več, kot mu nalagajo pravila, ali pa celo ravnati drugače, kot mu velevajo črke na papirju. Očetu svetovati, na primer, naj s svojim odhodom sinu podari življenje.
Da je treba včasih za to, da ravnamo prav in po svoji vesti, delati v nasprotju s pravili, vem že kar nekaj časa. Tudi to, da se lahko zgodi, da bo tisti, ki je naredil dobro delo, zaradi tega celo kaznovan ali pa vsaj v nemilosti tistih zgoraj. Da mu bo nenehno gorelo pod nogami in bo moral še bolj paziti na to, kaj počne. Da ne bo šel na živce samo šefu, ampak zelo verjetno tudi ljudem okoli sebe, ker jih bo s svojim ravnanjem opozarjal, da je mogoče kakšne stvari narediti tudi drugače.
Prav tukaj, na tej točki, kjer sprejemamo odločitve o tem, kaj je pomembneje: ravnati prav ali pravilno, se razlikujemo med seboj. Tu se pokaže razlika med večino, ki je sposobna pogledati stran in prezreti jokajočega očeta z napol mrtvim otrokom, in niti ne tako redkimi srčnimi posamezniki, ki naredijo to, kar jim narekuje srce in kar je prav.
Seveda ne želim s tem zapisom vzpodbujati ljudi h kršenju pravil in zakonov, želim samo povedati, da moramo včasih stopiti iz svojih uniform in začeti razmišljati in ravnati kot ljudje. Kajti večina globoko v sebi vedno ve, kaj je prav.

Vir: Jana
Značke: Lufti Abdullah, zdravnik, Kosovo, angel