»Če bi vedela, da bo šla Hana septembra v staro šolo, bi bila kar malo živčna,« sem enkrat konec avgusta rekla možu, potem ko je bilo poletja kar nenadoma konec in je mala v drugem počitniškem mesecu brala morda vsega skupaj kakšnih desetkrat in ne dosledno vsak dan po pet minut, kot sem optimistično napovedovala konec šolskega leta. Dnevi so bili preprosto prekratki in preveč napolnjeni z drugimi, bolj sproščujočimi opravki.
Da se zaradi tega, ker nismo izpolnili zadanega načrta, ne bom obremenjevala preveč, sem si rekla, in da bomo med letom že nekako nadoknadili zamujeno. Strašno si namreč želim, da bi najina hči spodobno brala in pisala.
In je prišlo novo šolsko leto. V novi šoli. Taki, kjer otrok tja do šestega razreda z nalogami ne obremenjujejo preveč, so me poučili, in taki, kjer poslušajo otrokove potrebe in spremljajo njegov trenutni razvoj. Da želim s svojo hčerko kljub temu delati za šolo prav vsak dan vsaj nekaj minut, sem pametno pojasnjevala prijateljici in takrat, ko sem ji vse to pripovedovala, sem tudi resno mislila tako. Prepričana sem namreč, da le redno delo lahko prinese rezultate, čeprav moram priznati, da v svojih šolskih in študijskih dneh tega nikakor nisem mogla razumeti in sem se do tega spoznanja dokopala šele po Haninem rojstvu - šele takrat mi je postalo jasno, da bo brez rednega in vztrajnega dela moj otrok ostal na točki nič.
Minil je prvi septembrski dan in s Hano nisva delali prav nič, ker se na prvi šolski dan in še v novi šoli za povrh ne spodobi otroka mučiti z delom. Minil je drugi dan, pa tretji in četrti, ne da bi vsaj za pet minut sedli za mizo in se posvetili učenju. V petek popoldne se je bilo seveda treba pripraviti na konec tedna in je spet zmanjkalo časa za šolo, sobota in nedelja pa sta tako in tako namenjeni počitku in bi bilo naravnost grdo, da bi nam ukradla tistih nekaj skupnih prostih ur.
Naslednji ponedeljek se je zgodba ponovila, spet nama je nekako uspelo, da je zmanjkalo časa, tudi v torek je prišlo nekaj vmes in mislim, da je bila sreda, ko se mi je posvetilo, da tako ne bo šlo več naprej. Da bo mimogrede spolzelo mimo naju celo šolsko leto in bom junija lahko zgroženo ugotovila le to, da nisva naredili čisto nič, da bi Hani približali čarobni svet besed.
Vzela sem torej pot pod noge, odkorakala k učiteljici in jo prosila, naj mojemu otroku vsak dan da domačo nalogo. Da ji bo s tem naredila veliko uslugo, sem ji pojasnila, in da mali ne bo prav nič hudega, če bo vsak dan nekaj minut posvetila učenju. To, da sva se že v enem tednu obe strašno polenili, sem ji zamolčala, in mogoče si je mislila ob tem, da sem pač strašno ambiciozna mama, ki kljub zmanjšanemu potencialu svojega otroka zlepa ne popusti.
Zdaj vsak dan delava domače naloge. Kratke, take, da nama ne vzamejo preveč časa in moči, a hkrati take, da najine možgančke ohranjajo v stalni kondiciji. Čisto nič ni težko ne meni ne njej sedeti za mizo in spregati glagole, na primer, še posebej zato ne, ker veva, da vse to, kar počneva, ni obvezno, je pa dobrodošlo in zaželeno. Kajti pride tudi kakšen dan, ko kljub dobrim namenom ne spraviva iz sebe nič pametnega in je bolje, da takrat počneva kakšne druge reči, ali pa se zgodi kaj tako pomembnega, da je res težko obsedeti za mizo. Ta občutek, da se bo vse dobro končalo tudi brez narejene naloge in da se ne bo podrl svet, če jo bova naredili naslednji dan, je tako osvobajajoč, da je naravnost krasno delati.
Zdaj torej vem, da sodim v kategorijo ljudi, ki potrebujejo neke vrste prisilo, da lahko delajo tisto, kar je dobro zanje ali za njihovo družino. In po pogovoru s prijatelji ter znanci lahko rečem, da večina funkcionira podobno, da so le redki sposobni delati stvari, ki niso obvezne, kar tako, sami od sebe. Se pa vsi strinjajo, da so domače naloge nujne zato, da se otrok čim prej nauči, da imamo v življenju obveznosti in ne samo pravice. Žal je pač tako, da se drugače kot z vsakodnevnim sedenjem za mizo težko pripraviš na vse tisto, kar te čaka v nadaljevanju otroštva.

Vir: Jana
Značke: branje, šola, otroštvo, prisila