»Najina naloga je, da jo čim prej spraviva na noge,« je ocenila zdravnica in se vprašujoče zazrla vame. Prikimala sem in tudi Hana, čeprav nemočna zaradi vročine, ki jo je kuhala že drugi dan, je spravila skupaj toliko moči, da ji je uspelo potrditi, da mora nujno čim prej ozdraveti, ker jo njeni taborniki že [ ... ]
Ni še minil prvi teden počitnic, ko je naši mali madame že postalo dolgčas. Seveda vem, da paša dolgčasa sploh ni nič slabega in da jo mnogi strokovnjaki celo toplo priporočajo, ker naj bi se v tem času rojevale najbolj nore ideje, a teorija je eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Mala se je tako [ ... ]
»Povej ti meni, a sem jaz mazohistka, da si petkovo popoldne prostovoljno popestrim z nakupovanjem z nekom, ki mi ni dobesedno nič,« sem potožila prijateljici. »Sva jo pa lepo uredili,« sem rekla takoj zatem. In se mi zdi, da sem se kar smehljala, ko sem začela govoriti o tem, kako mi je uspelo tisto že [ ... ]
Isti hip, ko smo prispeli na jaso, nama je izginila izpred oči. Malce nervozno sva se prestopala naokrog in jo skušala izslediti, pa je ni bilo nikjer. Potem sva jo le uzrla v skupini nekih mam, ki so pestovale otroke. Seveda jim je ponudila vso nepotrebno pomoč. Še malo sva jo pustila tam [ ... ]
Lou Bertignac je drobno, bistro dekle, ki poskuša preživeti ob odtujenih starših, ki se ne morejo sprijazniti s smrtjo druge hčerke. Proste popoldneve preživlja na železniški postaji. Tam sreča No, brezdomko. Odloči se, da bo o njej napisala seminarsko nalogo. Počasi se ji približuje in spoprijateljita se. Ko nalogo konča, No izgine. Lou takrat starše [ ... ]
V mislih sem imela sproščujoč konec tedna. Predstavljala sem si prizore idiličnega življenja in zadovoljna razmišljala o tem, kako pametno sva se odločila, ko sva vzela s seboj še deklico iz Mladinskega doma Malči Beličeve, da bo najina hči imela družabnico in nama ne bo treba ves čas skakati za njo naokrog.
Doslej se je Hana [ ... ]
Izbirala sem rože za na balkon, in ko me je mož opozoril, da morava biti čez šest minut pred baletno šolo, ker Hana konča z vajo, sem le brezskrbno zamahnila z roko. Tako in tako zmeraj končajo pozneje, nato pa ona potrebuje še kakšnih dvajset minut, da obuje čevlje in obleče jakno, sem mu brezskrbno [ ... ]
Prvi se je priglasil k besedi neki oče. Da ima doma odraslega sina z motnjo v duševnem razvoju, ki se stalno zaljublja v normalne punce, je razložil, in da ga zanima, kakšne izkušnje ima zdravnik s tovrstnimi zvezami. Upokojeni pedopsihiater Franci Hrastar je, ne da bi kaj dosti pomišljal, izstrelil: »Slabe.«
Mislim, da smo vsi, ki [ ... ]
Kot vedno, kadar se znajdem v tujem okolju, sem se tudi to pot usedla v zadnjo vrsto. Počila sem se na neudobno leseno klop, čeprav je bila še vsa prva vrsta udobnih stolov prazna, in se delala, da me ni. Niti enega samega človeka nisem poznala v tisti dvorani, pa bi v bistvu lahko poznala [ ... ]
»Je Hana sama napisala te razglednice?« me je vprašala znanka, in sem ponosno odgovorila, da je. Nato sem se popravila in ji razložila, da sva ji z možem malo pomagala pri tem, da sva ji namignila, kaj naj napiše, in potem ko ni vedela, kako bi se lotila zadeve, vse skupaj še zapisala na papir. [ ... ]