Isti hip, ko smo prispeli na jaso, nama je izginila izpred oči. Malce nervozno sva se prestopala naokrog in jo skušala izslediti, pa je ni bilo nikjer. Potem sva jo le uzrla v skupini nekih mam, ki so pestovale otroke. Seveda jim je ponudila vso nepotrebno pomoč. Še malo sva jo pustila tam v družbi njej tako ljubih mlajših otrok, potem pa jo napotila k njenim sošolcem, ki so se živahno preganjali po travniku.
»Če pa ne vem, kaj naj delam,« nama je potožila, ko sva ji naročala, naj preizkusi igrala, ki so na voljo. »Kako ne veš, kaj naj delaš,« sem komentirala rahlo živčno, mož pa je spravljivo dodal, da ji bo z veseljem vse razkazal in razložil.
Najprej je z drugimi otroki vlekla vrv. In ji je bilo to tako všeč, da jo je potem vlekla še enkrat, pa še enkrat, tako dolgo, da je dobila žulj in sva ji zato z možem namignila, da ne bi bilo slabo, če gre pogledat še kam drugam. Tako je presedlala na metanje venčkov iz šibja na rogovilo. Ni in ni ji šlo in bila je že tik pred tem, da se začne hudo jeziti, ko ji je le uspelo, da je eden pristal na rogovili. In je zato, ker ji je uspelo, vse skupaj začela od začetka.
Ko sva presodila, da bo tudi te zabave dovolj, smo šli skupaj do drevesa, s katerega je visel rdeč precej debel trak iz blaga. Pred njim se je vila dolga vrsta čakajočih, kar bi našo sicer nemudoma pognalo v beg, tokrat pa se je le postavila v vrsto in potrpežljivo čakala, da je prišla na vrsto. »Noro,« je rekla, ko je sestopila nazaj na zemljo, in nasmešek ji je igral od ust do ust.
Preizkusila se je še v hoji z lesenimi hoduljami, pa midva z možem tudi, plezala čez labirint iz vej in vrvi, hodila po vrvi, napeti med dvema drevesoma, ter bila čez kakšne tri ure tako utrujena, da je še komaj stala. Ampak je bila zadovoljna, neskončno zadovoljna.
Začel se je spuščati mrak in od igre utrujena mladina je v krogu posedla po tleh. Učitelj je sedel malo višje in začel pripovedovati pravljico. Poslušali smo ga vsi, mali in veliki. In le kresnice so nam dajale luč. »Kako luštkano,« sem cvilila, ko je stopil na travnato sceno še amaterski akrobat z baklami in ob spremljavi bobnov izvedel svoj ognjeni šov. Mož ni rekel nič, ker ni prav zelo navdušen nad tovrstnimi druženji v naravi, brez vsega udobja, ki ga ponuja razviti svet.
Za veliki finale dogodka, na katerem so se učenci, učitelji in starši Waldorfske šole tako kot vsako leto poslovili od pravkar končanega šolskega leta, je sledil še čisto pravi kres. Tak, kakršnega nisem videla že od otroštva in me je zaradi spominov, ki so me preplavili, skoraj spravil v jok. »Čudovit večer,« sem dahnila, ko smo se ob pol enajstih zvečer zbasali v avto in je bila najina hči tako utrujena, da še govoriti ni mogla več.
Mož je bil spet tiho, ker bi bil veliko raje doma kot pa na tisti čarobni jasi brez stranišča in drugih civilizacijskih dosežkov. A je, ko sem neusmiljeno rinila vanj, kako fino je videti otroke, ki se zabavajo brez telefonov, računalnikov, i-padov in drugih modernih naprav, le priznal, da je to res. Da je super, da šola otroke spodbuja k igri v naravi, z igrali iz naravnih materialov, takimi, ki si jih v bistvu lahko naredi čisto vsak, če si le vzame čas.
Dolgo sem mislila, da se le naša hči ne zna igrati, ker jo je striček Down pač prikrajšal za iznajdljivost, potem pa sem med druženji s prijatelji in znanci ugotovila, da so tudi njihovi otroci bolj revčki na to temo. Da je največji dosežek, če (po možnosti v družbi odraslih) tekajo za žogo in ne obsedijo v kakšnem kotu v družbi elektronskih naprav, a da se zares igrati, tako kot smo se znali mi, ne znajo več. Da so jih risanke, igrice in druga moderna krama oropali za domišljijo.
Morda so tako neinovativni na to temo tudi zato, ker smo starši vse prepogosto pripravljeni biti njihova družba, z njimi kartamo, igramo badminton, norimo za žogo in počnemo ne vem kaj še vse, in tako pravzaprav sploh nimajo potrebe, pa tudi možnosti ne, da bi razvili in iznašli kakšno svojo igro. Ja, včasih tudi odrasli s tem, ko svojim otrokom ne dovolimo, da bi jim bilo pošteno dolgčas, ubijamo njihovo domišljijo.

Vir: Jana
Značke: igra, waldorfska šola, i-pad, telefon, žoga, kres