Ni še minil prvi teden počitnic, ko je naši mali madame že postalo dolgčas. Seveda vem, da paša dolgčasa sploh ni nič slabega in da jo mnogi strokovnjaki celo toplo priporočajo, ker naj bi se v tem času rojevale najbolj nore ideje, a teorija je eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Mala se je tako nesrečno in tako dolgo prekladala po stanovanju, da nisem več prenesla pogleda nanjo in sem zato zaukazala odhod v mesto. Šli naj bi na sladoled, da pa nama medtem, ko se bova sladkali s hladno pregreho, ne bi bilo dolgčas, sem vzela s seboj karte, tako imenovano enko, še zmeraj eno najljubših iger naše hčere.
Pot do slaščičarne je minila v veselem vzdušju, malo sva se razgledovali naokrog, naštevali besede na črke Š, Č, D in P, mala je vlekla iz spomina dogodke, ki so že davno minili, in naenkrat sva se znašli pred stojnico s sladoledom. »Čokolado v lončku,« je naročila moja hči in jaz sem prosila za rum-punč, potem sva sedli tja na rečni breg, da bi se v miru posladkali in bi Hanine obleke dobile vsaj teoretično možnost, da ostanejo brez madežev vseh sort.
Kakšnih pet minut sva klepetali, potem je imela mala pogovora dovolj in je predlagala, da zaigrava partijo kart. Nemudoma sem jih potegnila iz torbe, jih premešala in začela deliti, vsaki šest, kot velevajo pravila. Nisem jih še dala vsaki pet, ko je k mizi pristopil natakar in naju obvestil, da v stari Ljubljani ni dovoljeno igrati iger na srečo, kartanje pa po mestnem odloku menda sodi prav v to kategorijo. A ker domneva, da midve ne bova igrali za denar, se bo naredil, da ni videl nič, je še rekel in odšel.
Ravno sva začeli dobro igrati, ko sta prikorakala mimo znanka in njen sin. Da je tudi njenemu malemu že pošteno dolgčas, mi je pojasnila mama, pa sta se odpravila v mesto po opravkih, da bo čas hitreje minil. Prav takrat, ko mi je začela pripovedovati, kako težko vsak dan najde kaj vsaj približno zanimivega zanj, je mali opazil karte »Obožujem enko,« je rekel. In še: »Vedno zmagam.« »Res je izvrsten igralec,« je potrdila znanka in se je mali ob tem odločil, da lahko mama kar gre, on pa se nama bo pridružil pri igri in nama pokazal, kako zelo dober je.
Igral je, kot bi mu šlo za življenje, vriskal od veselja, ko mu je uspel kakšen dober met, in žaloval, ko mu ni šlo vse tako, kot si je bil zamislil. Pa je prvo igro kljub temu izgubil. Zmagala je Hana, ki tudi ni slaba igralka, le da mi tega ne obešamo na veliki zvon. »Nič hudega,« je rekel mali še kar dobre volje in predlagal novo igro. »Bom zmagal zdaj.« A ni. Tudi v drugo ga je premagala moja hči, pa v tretje tudi, četrtič sem zmagala jaz, potem spet Hana. Nato smo zaključili z igranjem, ker je imel mali porazov dovolj.
Popadel ga je bes, da je tulil kot ranjena žival in so drugi obiskovalci slaščičarne radovedno zrli v nas. Preklinjal je, da sem samo debelo gledala, ne vedoč, da lahko tako majhen otrok spravi iz sebe toliko grdih besed. Mali človek, ki ne zna prenašati porazov, pač.
Razmišljala sem, da bi mu morebiti morala pustiti zmagati, ker je tega očitno navajen od doma, a sem si rekla, da če tega ne dovolim lastni hčerki, zakaj bi naredila izjemo pri tujem otroku. Naučiti se dostojno prenesti poraz se mi zdi ena pomembnejših in težjih lekcij v življenju.
Za zmago se je treba potruditi, rečem svoji hčeri vsakič, ko predlaga kakšno družinsko tekmovanje, potem pa na neki točki ugotovi, da ne more zmagati in skuša prvo mesto izsiliti z jokom. Odrašča v duhu, da se nič ne zgodi brez truda, kar zna biti včasih naporno, a se mi zdi tak pristop še vedno boljši, kot da otroku popuščaš in mu daješ vedeti, da je najboljši, potem pa v belem svetu ugotovi bolečo resnico, da to ni res. Seveda tudi jaz Hani kdaj podarim kakšno nezasluženo zmago, a šele takrat, ko povsem izčrpa svoje zmožnosti.
»Si ju premagal?« je po vrnitvi hotela vedeti dečkova mama, prepričana o njegovi zmagi, in je ves kisel priznal, da ne. »To je pa čudno,« je rekla in predlagala hiter odhod. »Bova doma še midva odigrala kakšno partijo kart.« In sta šla. Novim nezasluženim zmagam naproti.

Vir: Jana
Značke: počitnice, karte, zmaga, poraz, dolgčas