»Povej ti meni, a sem jaz mazohistka, da si petkovo popoldne prostovoljno popestrim z nakupovanjem z nekom, ki mi ni dobesedno nič,« sem potožila prijateljici. »Sva jo pa lepo uredili,« sem rekla takoj zatem. In se mi zdi, da sem se kar smehljala, ko sem začela govoriti o tem, kako mi je uspelo tisto že pri enajstih letih precej porejeno telo zapakirati v cunje, v katerih je bila deklica videti simpatična in privlačna. V bistvu sem kar žarela od ponosa, da nama je uspelo skriti tiste njene odvečne kilograme pod primerna oblačila, in definitivno sem bila zaradi tega stokrat bolj vesela od novopečene lastnice dveh majic in enih črnih superg.
Breme, da peljem po nakupih nekoga, ki ga komajda poznam, sem si naložila povsem prostovoljno, ker naj bi šla deklica z nama s Hano na neki koncert in se mi je zdelo grozno, da bova midve urejeni, ona pa ne. Da nima tako rekoč nobenih oblačil, mi je povedala prijateljica, ki po službeni dolžnosti skrbi zanjo.
Za nakupovanje sem si vzela pol ure časa, a sem hitro spoznala, da to ne bo dovolj, saj se je punca pri enajstih že uspela tako zrediti, da ji ni bilo čisto nič prav. Po moje je poskusila vse obleke v trgovini, pa skoraj nobene ni spravila gor. In če jo je že, je bila v njej videti kot oblečen sod.
Na začetku se mi je vse skupaj zdelo še kar zabavno, pravi izziv pravzaprav, po kakšni uri sem imela že hudo načete živce, še posebno zato, ker mala ni navajena nakupovanja in je vse skupaj trajalo še toliko dlje.
Po uri in pol slačenja in oblačenja, iskanja pravega sloga in dostopnih cen, sem imela vsega skupaj dovolj in me je prijelo, da bi jo kar poslala domov, pa naj se v nedeljo znajde v tistih svojih cunjah, kakor ve in zna. A si je tako zelo želela biti lepa in vame je zrla s takim zaupanjem, da sem brez besed zakorakala z njo še v eno trgovino.
Ko nama je po vseh teh mukah uspelo kupiti dve majici, je rekla: »Kaj bom pa obula?« In sem jo pogledala v noge ter ugotovila, da me čaka še en šiht. Nakupovanje čevljev. Še ena dolga, precej naporna zgodba s srečnim koncem.
Danes, ko razmišljam o tem petkovem popoldnevu, ki se mi je takrat zdel izgubljen, sem vesela, da sem se spustila v vse to. Da sem tri ure svojega časa porabila za nakupovanje z nekom, ki si tega zaradi razmer doma ne more privoščiti, in ne za klepet s prijateljico. Veliko novega sem se naučila ob tem. O tem, kako teče življenje zunaj zidov mojega varnega sveta brez denarnih težav. Pa o tem, kakšno srečo imam, da je življenje prijazno z menoj in nisem odvisna od dobre volje nekih tujcev. O tem, kakšno srečo sem imela, da sem imela skrbne starše. Tak neposreden vpogled v tuje življenje ti lahko zelo spremeni pogled na svet.
Seveda lahko poreče kdo ob tem, da se lahko delam junakinjo, ker imam denar in lahko pomagam drugim. Pa to ni čisto res. To, da sem investirala nekaj svojega denarja v to deklico, sploh ni tisto, kar šteje. Pomembnejši je čas, ki sem si ga vzela zanjo, in dobra volja, da ji pokažem, da je lahko tudi ona čedna. Pomembno je to, da sem nekaj naredila za sočloveka v stiski.
Vsak od nas lahko komu kaj da. Tudi, če se mu zdi, da nima nič, kar bi bilo vredno razdajati naokoli. Znanje, izkušnje, čas, naklonjenost, pripravljenost poslušati, vse to lahko nekomu spremeni življenje.
Tisti, ki se profesionalno ali prostovoljno ukvarjajo s pomočjo ljudem v stiski, ugotavljajo, da mlada, delovno aktivna populacija ni čisto nič več solidarna. Da jo briga, kaj se dogaja za vrati njihovega doma, če je le z njimi vse lepo in prav. Da težko dajo od sebe tako denar kot čas in druge nematerialne dobrine. Da se jim še celo zdi, da je takšno triurno pohajkovanje po trgovinah izguba časa in energije. Tudi sama velikokrat slišim vprašanje, ali res potrebujem vse to in ali ne bi raje skrbela za svojo rit.
Le redko kateremu povem, da je to, da nekoga tako ali drugače razveselim, večja nagrada zame kot zanj. Da sem vesela, ker je neko življenje zaradi mene vsaj za odtenek lepše. Da sem zato, ker ne vidim samo lepih stvari, ampak slišim tudi hudo žalostne zgodbe, boljši človek. Ne vem, ali bi razumeli vsi ti ljudje, da tudi takrat, ko nekaj narediš zastonj, zmeraj dobiš plačilo. Le da ga je nemogoče izmeriti v denarju.

Vir: Jana
Značke: denar, trgovina, nakupovanje, solidarnost