V mislih sem imela sproščujoč konec tedna. Predstavljala sem si prizore idiličnega življenja in zadovoljna razmišljala o tem, kako pametno sva se odločila, ko sva vzela s seboj še deklico iz Mladinskega doma Malči Beličeve, da bo najina hči imela družabnico in nama ne bo treba ves čas skakati za njo naokrog.
Doslej se je Hana še z vsemi, ki smo jih za krajše ali daljše obdobje sprejeli v našo družino, dobro ujela in niti enkrat nisem dobila občutka, da ima zaradi tega težave. Že od nekdaj je znala z drugimi velikodušno deliti tako svoje stvari kot tudi naju.
Prvih nekaj ur po prihodu je res vse kazalo na to, da se nam obeta ena sama idila, punci sta bili prijazni druga do druge in sta se še kar dobro ujeli, sploh glede na to, da je med njima šest let razlike in da naša gostja prihaja iz drugega kulturnega okolja. Naša jo je sicer nemudoma začela poučevati, kako teče življenje pri nas, in ji hotela v nekaj minutah pokazati vse, kar je vredno ogleda, a sva jo še pravočasno ustavila in naši gostji naročila, naj se nikar ne pusti voditi in naj Hani kar pove, če ji kaj ne bo prav.
Pri tem, se mi zdi, je Hana že malce zastrigla z ušesi, a ni rekla nič, ker predobro ve, da ji ne dovolimo, da skuša prevzeti nadzor nad ljudmi. A je pri njej najbrž že svetil alarm, le da ga jaz, preveč zaverovana v svoje idilične predstave, nisem opazila.
Od tega pogovora naprej, se mi zdi, je šlo vzdušje samo še navzdol. Sploh ne znam opisati, kaj je povzročilo vso tisto silno negativno energijo, ki je zavladala v hiši, a nenadoma ni bilo čisto nič več fajn. Ko je naša gostja, izjemno razmišljujoča deklica, želela poklepetati z nama, je Hana s svojimi pripombami iz povsem drugega sveta poskrbela, da se s pogovorom nismo premaknili z mrtve točke. Ko smo igrali badminton, je imela igre hitro dovolj, a ko je za lopar prijela naša gostja, je bila spet vsa sveža in voljna za igro.
Da je ljubosumna in da zgolj brani svoj teritorij, mi je bilo jasno že na začetku, a sem nekako upala, da jo bova uspela s pogovorom tudi tokrat obrniti v pravo smer. Da bo sposobna doumeti, da ta deklica nima doma in tudi ljubečih staršev ne. A se to pot ni pustila prepričati. Da je nikoli ne poslušam, kaj mi govori, je očitajoče hlipala v solzah in se potem, ko sem ji začela razlagati, zakaj ravnam tako, kot ravnam, zatekla v očetovo naročje po tolažbo. Pestoval jo je kot dojenčka in ji prigovarjal, da bo še vse lepo in prav, in mala je izpod čela gledala proti meni, češ, a vidiš, da sem imela prav.
Potem se je vsakič, ko ni bilo po njenem in sem tulila nanjo, obrnila na očeta in on jo je zmeraj znova jemal v bran. Dopovedovala sem mu, da to, kar dela, ni v redu in da bo mala zaradi tega, ker on ne glede na realno stanje zagovarja njen prav, imela težave pri komuniciranju z vrstniki, pa mi je zabrusil nazaj, da preživljamo peklenski konec tedna samo zato, ker sem povsem netolerantna do svoje hčere.
Kakor vedno, ko grozi nevarnost, da v silnem besu komu povem kaj preveč, sem se tudi tokrat umaknila v osamo. Razmišljat o izrečenem očitku. Da ravnam tako, kot moram ravnati, da svojega otroka čim bolje pripravim na beli svet, sem ugotovila na pol v solzah, in da tudi meni ni prijetno ob tem, ko gledam, kako se moja hči odziva na moje besede.
»Je pa na žalost res, da pri drugih zlahka prezrem to, česar pri Hani nikakor ne morem,« sem oni dan prijateljici skrušeno priznala ob kavi. »Drugim lahko odpustim velike bedarije, pri Hani pa pogosto težko prezrem že droben spodrsljaj.« Da me je zaradi tega kar malo sram, sem dodala, ker se tudi meni tako kot možu včasih zdi, da sem do drugih tolerantnejša kot do lastnega otroka. »A ni to normalno?« me je vprašala in mi prvi hip ni bilo jasno, o čem govori. »Drugim veliko lažje prezremo kakšno stvar, ker imamo do njih drugačen odnos kot do svojih bližnjih. Ob drugih smo žalostni in veseli na drugačen način.«
»Tale najina hči mi res lahko povzroči živčni zlom že z eno samo izrečeno besedo,« sem prav pred kratkim spet rekla možu. »Tvoj oče se je reinkarniral,« mi je v smehu odgovoril. Tudi z njim sva si bila namreč nenehno v laseh in danes vem, da sem tudi jaz nekoč poznala čudežno tipko, s katero lahko v hipu povzročiš živčni zlom.
Vir: Jana
Značke: Malči Beličeve, sram, toleranca