Lou Bertignac je drobno, bistro dekle, ki poskuša preživeti ob odtujenih starših, ki se ne morejo sprijazniti s smrtjo druge hčerke. Proste popoldneve preživlja na železniški postaji. Tam sreča No, brezdomko. Odloči se, da bo o njej napisala seminarsko nalogo. Počasi se ji približuje in spoprijateljita se. Ko nalogo konča, No izgine. Lou takrat starše prepriča, da novo prijateljico vzamejo pod streho. Odpravi se po pariških ulicah, jo poišče in pripelje domov. Končno se v njihovo hišo naseli bolj zdrav družinski duh. A za kako dolgo?
Tale kratki opis na platnici se mi je zdel dovolj zanimiv in privlačen, da sem knjigo avtorice Delphine de Vigan z naslovom No in jaz vzela v roke. Obrobne in na videz nepomembne teme so me, ne vem, zakaj, od nekdaj strahovito privlačile. Tole delo francoske avtorice, za katero je leta 2008 prejela prestižno francosko literarno nagrado prix des libraires, govori o problematiki brezdomstva, temi, ki se je Slovencem še pred nekaj leti zdela precej eksotična, nekaj, kar se dogaja zgolj drugim, zadnje čase pa je zaradi gospodarske situacije hudo aktualna tudi pri nas. Tako zelo, da se zavetiščem za brezdomce menda ne reče več zavetišče za brezdomce, temveč zavetišče za brezdomne. Za tiste, ki so zaradi preveč neplačanih položnic in posledične deložacije ali pa kakšnega drugega ekonomskega razloga ostali na cesti.
A čeprav knjiga doživeto in tankočutno pripoveduje o tem, kako je drobna, inteligentna Lou navezovala stik s popolno tujko in kako je pogumno vstopala v njej povsem neznani svet ljudi brez toplega doma, sem sama v njej našla povsem drugo sporočilo. Namreč to, da ljudje včasih ponujamo preveč. Stvari, denar, usluge, znanje, tisto pač, kar se nam z našega zornega kota zdi nujno potrebno za človeka vredno življenje.
V takih in podobnih reševalnih akcijah se nam pogosto zdi povsem normalno, da bo tisti, ki smo mu namenili svojo pomoč, z odprtimi rokami sprejel ponujeni dar, da bo neizmerno hvaležen, ker je dobil priložnost zaživeti tako, kot živi večina, in da bo poln radosti, ker mu je nekdo pokazal pravo pot, svoje življenje začel graditi od začetka. Kar nekako pričakujemo, da bo ravnal tako, kot se nam zdi, da je prav.
Velikokrat sem jih na takšnih reševalnih misijah že dobila po glavi, pa se še vedno nisem naučila, da drugim ne moreš vsiliti svojega prav, pa četudi si prepričan, da imaš prav, in čeprav vse to, kar počneš, delaš z najboljšimi nameni. Preprosto še danes ne morem razumeti, zakaj nekateri kar naprej dovoljujejo, da jim priložnosti polzijo skozi prste. Zakaj niso veseli ponujene roke? Zakaj ne naredijo koraka naprej?
Dojela sem sicer v vseh teh letih, odkar svoje usluge ponujam naokrog, da ljudje pogosto ne zmorejo in ne znajo ravnati tako, kot pričakujemo od njih. Da njim to, kar veliko pomeni nam, ne pomeni čisto nič. Da jim je še celo v breme. Da jim mi ponujamo New York, oni pa bi bili veliko bolj srečni, če bi imeli denar, da bi se sprehodili po trgovinah ljubljanskega BTC-ja.
Morda so ponujene priložnosti prevelik zalogaj zanje ali pa ostajajo na mestu zato, ker so preprosto drugačni, ker jih zanimajo druge stvari in ker imajo svoj sistem vrednot. Mogoče sploh nočejo živeti tako kot mi in so povsem zadovoljni s svojim življenjem, ki se nam zdi bedno. Morda nimajo dovolj predznanja, da bi zaživeli drugače.
Jaz bi zagotovo ravnala tako in tako, včasih rečem možu, besna in žalostna hkrati, in mi običajno svetuje zgolj to, naj znižam svoja pričakovanja. Dojamem, da vsi pač niso jaz in da jih zato, ker ne delajo tako, kot sem si zamislila v svoji glavi, nimam pravice soditi. Da če jim nekaj dam zato, ker to v bistvu bogati mene, ne smem ničesar pričakovati v zameno. Tudi tega ne, da tisti, ki sem mu namenila svojo pomoč, stopi na višjo raven življenja, da doživi kaj več od tistega, kar že pozna. »Ker je vse to, kar daješ, pomembno zate, ne zanje,« mi dopoveduje.
»Saj vem,« mu odgovarjam, »drugega ne moreš spremeniti, če si on tega ne želi in če tega ne zmore. Ampak zakaj, za vraga, morajo biti te lekcije tako zelo težke?«

Vir: Jana
Značke: Delphine de Vigan, No in jaz, lekcija, brezdomstvo