»Je Hana sama napisala te razglednice?« me je vprašala znanka, in sem ponosno odgovorila, da je. Nato sem se popravila in ji razložila, da sva ji z možem malo pomagala pri tem, da sva ji namignila, kaj naj napiše, in potem ko ni vedela, kako bi se lotila zadeve, vse skupaj še zapisala na papir. Da sva veliko dela opravila sama in da je ona pravzaprav nastopila bolj kot nekakšen človeški kopirni stroj, čeprav sicer zna pisati, le malo počasna je pri tem. Pa je bila kljub temu navdušena nad tem, kar je videla na tistih s sončno obalo potiskanih koščkih papirja, in ni mogla prehvaliti Haninega dosežka. Na tem mestu moram našo hčer pohvaliti tudi jaz in zapisati, da resnično lepo piše, veliko lepše kot sem kadarkoli znala pisati jaz.
»Ne vem, ali bo naš mali kdaj spravil skupaj kaj tako lepega,« je rekla znanka zatem in njena izjava je nekako obvisela v zraku, ker nisem našla pravih besed, da bi odgovorila na vso tisto žalost, ki je vela iz tega kratkega stavka. Tudi njen sin ima namreč Downov sindrom, le da ta ni bil tako prijazen in popustljiv, kot je bil tisti, ki je obiskal našo hčer. Odvzel mu je več sposobnosti kot naši Hani, a stvari uredil tako, da je fant prav zadovoljen v svoji koži in v bistvu sploh ne ve, da bi se moral naučiti brati in pisati.
»Pa kaj potem, če ne bo znal pisati,« sem čez čas na videz vedro vendarle spravila iz sebe, misleč pri tem, da iz otroka pri najboljši volji ne moreš iztisniti več, kot je spravljeno v njem. Da mora imeti vsaj zametke tistega, kar naj bi ti potem razvil z mukotrpnim in dolgotrajnim delom. Kajti naučiti brati in pisati otroka z Downovim sindromom ni niti približno lahko, in če nimaš na čem graditi, gre za skorajda nemogoč projekt.
Hana je bila tako prijazna, da je temu simpatičnemu fantiču, ki najbrž ne bo nikoli znal prebrati tistega, kar je na razglednice napisala moja hči, dovolila, da jih je vrgel v poštni nabiralnik, in mu s tem naredila veliko veselje.
Vrnili smo se v svoj začasni dom in tam se je deklica, naša soseda, ravnokar spravljala k pisanju razglednic. Bo v redu, če napišem to in to, je vprašala, in so ji starši zagotovili, da bo. Vzela je barvice in se lotila pisanja. Čisto sama, ne da bi ji kdorkoli visel za vratom in preverjal, ali bodo črke končale v pravilnem vrstnem redu. Mala hodi šele v drugi razred, sem pomislila ob pogledu na tisto njeno samostojno delo in me je kar malo stisnilo pri srcu. Domnevam, da približno tako, kot je nekaj ur prej našo znanko zabolelo srce ob pogledu na dosežek naše Hane.
Ne vem, s kom bi se morali soočiti starši te ljubke drugošolke, da bi občutili vse tisto, kar sva ob pogledu na tuje, uspešnejše otroke občutili midve z znanko, a zagotovo bi se našel kdo, ki bi bil v tem ali pa katerem drugem početju boljši od njihovega otroka. Vedno se namreč najde kdo, ki je boljši od tebe, in fino je, če znaš to sprejeti kot dejstvo, kot nekaj, kar se pač zgodi vsakemu človeku in česar ne moreš spremeniti, pa če se še tako trudiš, ker ima tisti uspešnejši pač boljšo startno osnovo. Ali pa boljše razmere za delo. Ali pa je samo bolj trmoglav, delaven, vztrajen, kaj pa vem, kaj natančno je tisto, kar te izstreli na vrh in naredi uspešnega, da te drugi gledajo z občudovanjem.
Na srečo je ta svet narejen tako, da je vedno kdo tudi slabši od tebe, bolj ubog in bolj pomilovanja vreden. Slaba tolažba za takrat, ko te boli srce zaradi pogleda na boljše, a vseeno neke vrste obliž na rano, zaradi katerega si lahko rečeš, pa saj imamo pravzaprav srečo, da smo prilezli tako daleč, lahko bi jo odnesli precej slabše. Neke vrste mehanizem, da se lahko tudi ti v tej igri primerjanja počutiš uspešnega.
Strokovnjaki sicer svarijo pred primerjanjem svojih otrok z drugimi enako starimi primerki in mogoče se do neke mere celo strinjam z njimi, čeprav se mi zdi nekako normalno in naravno, da želi (skoraj) vsakdo vedeti, kje je v primerjavi z drugimi. Seveda se mi tudi primerjanje svoje genetsko zaznamovane hčerke z genetsko popolnimi primerki zdi neprimerno. Razum kajpak ve, da to nima nobenega smisla, a kaj ko srce včasih dela malo po svoje.

Vir: Jana
Značke: pisanje, Downov sindrom, uspešnost, žalost