Prvi se je priglasil k besedi neki oče. Da ima doma odraslega sina z motnjo v duševnem razvoju, ki se stalno zaljublja v normalne punce, je razložil, in da ga zanima, kakšne izkušnje ima zdravnik s tovrstnimi zvezami. Upokojeni pedopsihiater Franci Hrastar je, ne da bi kaj dosti pomišljal, izstrelil: »Slabe.«
Mislim, da smo vsi, ki smo poslušali predavanje o spolnosti pri ljudeh z Downovim sindromom, približno vedeli, kaj hoče povedati, in najbrž je bilo to jasno tudi očetu, ki je postavil vprašanje. A je najbrž hotel slišati odgovor še iz ust nekoga, ki se je tako rekoč vse svoje profesionalno življenje ukvarjal z ljudmi z motnjo v duševnem razvoju in ki je lahko na vprašanje, kateri strokovnjak se po njegovem odhodu v pokoj ukvarja s tovrstnimi temami, odgovoril le, da ga ni.
Ja, v Sloveniji menda ni junaka, ki bi znal materi, katere sin se na primer samozadovoljuje kjerkoli in kadarkoli mu pride na misel, strokovno svetovati, kako naj ga odvadi tega neprimernega vedenja. Morda se zdi ta resnični primer komu smešen, a ne bi verjeli, s kakšnimi težavami se srečujejo starši otrok s posebnimi potrebami in kako nebogljeni ter prepuščeni sami sebi so v takih in podobnih trenutkih. Priznam, da se tudi meni ni sanjalo, s čim vse ti lahko »postreže« trisomija 21, potem ko se tvoj ljubki otročič začne spreminjati v odraslo osebo.
Tisto slabo, ki ga je v odgovoru omenil dr. Hrastar, pa se je nanašalo na to, da lahko v tovrstnih zvezah, ko ima eden iz para motnjo v duševnem razvoju, drugi pa jo je odnesel brez nje, tisti, ki je intelektualno močnejši in ima boljše socialne veščine, zelo hitro začne manipulirati s svojim intelektualno in socialno šibkejšim partnerjem. »Tudi če ni v njej nobene hudobije, lahko intelektualno močnejša oseba začne voditi zvezo in tistega šibkejšega vleče za seboj kot cucka, da postane odvisen od nje,« nam je razložil.
Tovrsten pojav, da eden od partnerjev dominira v zvezi, so menda opazili tudi pri parih, kjer imata oba vpletena motnjo v duševnem razvoju, le da ima eden hujšo, drugi pa zmerno. Očitno smo ljudje narejeni tako, da začne tisti, ki mu je narava namenila malce več možganskih vijug, hote ali nehote prevzemati nadzor nad šibkejšim.
Na tistem predavanju so nam razložili tudi to, da se najbolje obnesejo zveze enakovrednih partnerjev. Da se torej normalni zaljubljajo v normalne, tisti s posebnostmi pa v sebi enake primerke, predvsem pa naj se ti, z našega gledišča nenormalni, ne zaljubljajo v normalneže, ker imajo zelo malo možnosti za uspeh. Skoraj zagotovo bodo zavrnjeni, nam je pojasnil zdravnik, in zavrnitev prenašajo še težje od normalnih, čeprav pozna tudi primere, ko sta se v partnerski zvezi našla povsem zdrav posameznik brez kakršnih koli genetskih posebnosti in oseba z motnjo v duševnem razvoju. Tisti normalni je svoje življenje altruistično predal šibkejšemu in živi v taki malce nenavadni partnerski skupnosti.
No, pa je to le mogoče, sem pomislila ob tem odgovoru in tudi oče, ki je postavil vprašanje, je odobravajoče kimal z glavo, a sva bila zadovoljna le za hip, ker nam je v naslednjem stavku zdravnik pojasnil, da gre v tovrstnih primerih za neke vrste patologijo. Da za tem altruizmom in dejstvom, da nekomu prostovoljno podrediš svoje življenje, ki bi ga zaradi svojih naravnih danosti lahko živel povsem drugače in z nekom sebi enakim, zagotovo tiči kakšna nenormalna zgodba.
Za to, da se bodo tile naši nepopolni otroci vrteli okoli tistih, pri katerih imajo možnosti za uspeh, da se torej ne bodo po nepotrebnem zaljubljali v normalne, pa moramo poskrbeti starši, ker smo mi neke vrste njihovi moderatorji, smo še slišali. Umestiti jih moramo v tisti življenjski prostor, kjer bodo lahko suvereni in enakovredni. Jih peljati v svet njim enakih. Starši se moramo odločiti, ali bo naš otrok pre(pogosto) izpostavljen odklanjanju ali pa bo lahko začutil normalnost. In to ne tisto normalnost, ki jo mi vidimo kot normalno, ampak tisto, ki je normalna zanj.
Naj priznam, da mi še ni čisto jasno, kako bom našo zgodbo pripeljala do srečnega ljubezenskega konca in kako bom svoji hčeri preprečila, da bi se zaljubljala v normalne vrstnike. Kajti tudi nje tisti, ki jim tako radi rečemo nenormalni, ne zanimajo preveč.

Vir: Jana
Značke: spolnost, downov sindrom, otroci