»Najina naloga je, da jo čim prej spraviva na noge,« je ocenila zdravnica in se vprašujoče zazrla vame. Prikimala sem in tudi Hana, čeprav nemočna zaradi vročine, ki jo je kuhala že drugi dan, je spravila skupaj toliko moči, da ji je uspelo potrditi, da mora nujno čim prej ozdraveti, ker jo njeni taborniki že nestrpno pričakujejo. »Brez mene ni nič,« je še pribila, potem pa se spet utrujeno zleknila v moje naročje.
Pisala se je sončna sreda in do odhoda je bilo še manj kot štiriindvajset ur. »Četudi damo vse od sebe, nam do jutri ne bo uspelo, da bi ozdravela,« mi je pojasnila zdravnica, in sem rekla, da to seveda vem. »A če ji dam res močan antibiotik, tega sicer razen v nujnih primerih ne počnem, bo do sobote že v redu,« je nadaljevala. Hana je komentirala, da je to super predlog, čeprav se ji niti sanja ne, koliko časa v resnici preteče od četrtka do sobote in koliko dni taborjenja naj bi zamudila.
V četrtek, ko je zdravilo začelo učinkovati in jo je nehala kuhati vročina, je priskakljala v kuhinjo in objavila, da je pripravljena na odhod. Da kar se nje tiče, gremo lahko kar takoj na tabor, ker je že zdrava. In če to, kot pravim, še ni mogoče, bi morda lahko igrali badminton, ker ji je malo dolgčas in bi rada kaj počela. Napodila sem jo nazaj v posteljo počivat, z razlago, da lahko zaradi napora ponovno zakuha in da v tem primeru tudi s sobotnim odhodom ne bo nič.
Poklapano se je odpravila na kavč in se čez eno uro spet prikazala, željna gibanja in doživetij. Igračkali sva se tako dva dni in mala je bila iz ure v uro boljša, a me je še zmeraj stiskalo pri srcu ob misli na soboto, ko naj bi resnično odšla na pot. Tako zelo bleda se mi je zdela in šibka, da bi jo najraje imela pod svojim okriljem vsaj še nekaj dni, ne pa da jo pošiljam spat pod jasno nebo in na trda tla.
A mala je živela za taborniško življenje, vse odkar se je končal pouk, in nisem imela srca, da bi ji zaradi materinskega zaščitniškega čuta vzela izkušnjo, ki jo vsako leto pripelje domov precej bolj zrelo, kot smo jo poslali na pot.
V soboto zjutraj ob petih je moral mož zgolj sesti na njeno posteljo, pa je že odprla oči. »Je danes sobota?« jo je zanimalo, in ji je odgovoril, da je. »Potem pa pohitiva, da bova čim prej v taboru,« je rekla, skočila iz postelje in oblekla svoj taborniški kroj. Vsega skupaj je potrebovala kakšnih deset minut, da se je iz zaspane punčke spremenila v odgovorno tabornico. V normalnih okoliščinah bi ji enak manever vzel vsaj kakšno uro in zagotovo povzročil vsaj en hud prepir.
Zdela se mi je še vedno malce bleda, a tako zelo vesela, da sem v trenutku pozabila na skrb. No, skoraj. Mož ni rekel nič, ko sem cvilila, da me je strah, da bo tam v gozdu ponovno zbolela, a mi je kasneje priznal, da so se tudi njega začeli lotevati dvomi, ko je zadnje kilometre pred ciljem na zadnjem sedežu avtomobila uzrl svojo na smrt bledo hčer. »Mislil sem, da jo bom moral kar odpeljati nazaj domov,« mi je poročal, ko se je po uspešni predaji vrnil v domače loge. »A se je isti hip, ko je zagledala šotore, iz bledolične punčke spremenila v poskočno dekletce in oddirjala svoji najboljši prijateljici v objem. Takrat sem vedel, da bo vse v redu,« me je pomiril.
Ko to pišem, še ne vem, kakšen bo razplet zgodbe. Ali je moja hči v silni želji, da bi se udeležila tabora, zgolj zbrala vse svoje moči in začasno ozdravela, ali pa je bila to resnična ozdravitev in je pričakovanje olajšalo in pospešilo okrevanje. V bistvu sploh ni pomembno, kaj se bo zgodilo po njeni vrnitvi domov. Zdaj namreč vem, da bi ji z možem storila veliko večjo škodo, če bi jo zaradi previdnosti, moje materinske skrbi ali želje, da bi jo še nekaj časa imela ob sebi in pazila nanjo, obdržala doma, kot pa če bo še enkrat dobila angino.
Ja, včasih je treba dobro premisliti, kaj je res dobro za otroka. In tudi malce tvegati je dobro kdaj pa kdaj.

Vir: Jana
Značke: angina, taborniki, antibiotik, odgovornost