Izbirala sem rože za na balkon, in ko me je mož opozoril, da morava biti čez šest minut pred baletno šolo, ker Hana konča z vajo, sem le brezskrbno zamahnila z roko. Tako in tako zmeraj končajo pozneje, nato pa ona potrebuje še kakšnih dvajset minut, da obuje čevlje in obleče jakno, sem mu brezskrbno rekla in se skušala odločiti, ali naj izberem vijoličaste ali rumene cvetlice. Naj kljub temu pohitim, me je še enkrat opomnil mož, in sem se tako pod pritiskom odločila za vijoličaste.
Šest minut po tem, ko naj bi se uradno končala Hanina vaja, sva parkirala pred baletno šolo. Izvlekla sem telefon, da bi prebrala elektronsko pošto minulega dne in tako izkoristila čas do Haninega prihoda. Da naša mladenka premaga deset metrov od baletne dvorane do avta, običajno namreč traja vsaj kakšnih petindvajset minut.
Ravno sem se zatopila v prvo sporočilo, ko je narahlo potrkalo na okno. Hana je pozabila steklenico, mi je skozi zaprto okno dopovedovala učiteljica. »In kje je Hana?« sem vprašala. Malce se je zmedla: »A ni z vami?« Takoj mi je bilo jasno, da se je zgodilo tisto, česar sem se že dolgo po tihem bala, da bo namreč naša hči nekoč nekje po naključju ostala nekaj minut sama in se odločila ukrepati po svoje.
»Mogoče je šla na stranišče,« je prisebno razmišljal mož in sva se z učiteljico zakadili nazaj proti baletni dvorani ter nato v stranišče. Bilo je prazno. »A je kdo videl Hano?« je ženska rahlo panično spraševala deklice v garderobi, in razložile so nama, da je Hana že šla. Kam, ni vedela nobena.
Pohitela sem nazaj proti avtu. »Male ni,« sem rekla in bila pri tem presenetljivo mirna. Čeprav me je pošteno stiskalo pri srcu, ker to, da se tvoj otrok, pripravljen na pogovor in druženje z vsakim, ki slučajno pride mimo, sam sprehaja po neznani soseski, ni ravno mačji kašelj, sem nekje globoko v sebi čutila, da se bo vse dobro končalo in da jo bova našla.
»Ti se sprehodi po bližnjih ulicah, jaz pa se bom zapeljal naokoli,« je določil mož in sva se napotila vsak v svojo smer. Najprej sem šla čez cesto, v tisto smer, ki bi jo ubrala jaz, če bi se znašla v podobnem položaju. Nisem še naredila petdeset korakov, ko sem jo zagledala. Napravljena v bele nogavice, roza krilce in roza jopo ter stiskajoč baletno torbo pod roko, se mi je zdela še bolj drobna kot ponavadi. In še bolj izgubljena v belem svetu, kot se mi je zdela kadarkoli pred tem.
Pohitela sem mimo bifeja, v katerem je kar mrgolelo moških z vrčki piva pred seboj, in jo stisnila tesno k sebi. »Nisem vedela, kje sta, pa sem vaju šla iskat,« mi je razložila in se privijala k meni. »Saj veš, da moraš počakati tam, kjer si, in da ne smeš sama hoditi nikamor,« sem ji dopovedovala, in je dahnila, da vse to ve, da pa vseeno ni vedela, kje sva, in naju je zato šla iskat.
»Lahko bi se ti kaj zgodilo,« sem jo poučevala naprej in mi je odgovorila, da ve tudi to, a da je šla prav previdno čez cesto, da je pogledala levo in desno in da se ji, kot lahko vidim, ni zgodilo nič. Poskusila sem z razlago, da bi jo lahko kdo odpeljal in ji naredil kaj groznega, pa me je vprašala: »Kdo?« »Ja, ne vem, kdo, nekdo pač, ki ni prav prijazen in ki bi lahko izkoristil tako malo punčko.«
»Nisem majhna,« me je zavrnila in sem takoj vedela, da je bolje, da končam s predavanjem. Da moja hči teoretično zelo dobro ve vse to, o čem ji govorim, a takrat, ko bi morala znanje prenesti v prakso, nekaj v njej prevlada ta občutek razuma in ravna tako, kot pač ravna. Po svoje.
V tem trenutku mi je bolj kot kadarkoli prej jasno, da bom morala tej svoji hčeri ne glede na to, kako daleč sva jo pripeljala z možem in kaj vse sva jo kljub slabim napovedim uspela naučiti, vse življenje viseti za vratom. To, da bo ob sebi zmeraj potrebovala nekoga, ki bo malce »popazil« nanjo, seveda vem že od njenega prvega dne, a sem vseeno nekako upala, da bo lahko bolj samostojna. Pravzaprav še zdaj upam, da ji bova nekega dne uspela dopovedati, da se je treba držati dogovorov in pravil ter da ti šele to, da z dejanji dokažeš, da si vreden zaupanja, zagotovi samostojnost. Tisto samostojnost, ki si jo moja hči tako zelo želi in ki jo tako zelo vznemirja, da lahko v hipu pozabi na vse, kar se je naučila.

Vir: Jana
Značke: balet, downov sindrom, izkoristiti, punčka